Za nekatere stvari je potrebno čakati leta. Spet druge pridejo takrat, ko je čas za to. Meni se je pri obeh smereh zgodilo oboje hkrati. Več dejavnikov se mora poklapati, seveda na podlagi zadostnega nivoja plezanja z cepini. Meni tako ljubega početja in najlepšo vejo alpinizma. Lednega in mix plezanja se najdlje ne naveličam, ko si sledi iz meseca v mesec in se razpotegne že v sezono, ko bi moral že davno imeti plezalke na nogah.
V prvi vrsti najprej zahvala Petru Podgorniku, da mi je posredoval fotografijo danih lednih razmer tisto soboto v slapu Boka. Potem so bolj ali manj v moji glavi krožile kombinacije kako in skom, predvsem pa kdaj se podati v Boko. Seveda takoj drugi dan! A nedelja ni bil za nas in še za marsi koga drugega dan, ki bi obetal dokaj varen vzpon prek slapu. Sonce je naredilo in delalo svoje, zato smo jo sklonjenih glav pobrisali domov. Po krajevni vremenski napovedi, je bil dan D za Boko, torek. Napovedano je bilo oblačno vreme, brezvetrje in hladno, krepko pod ničlo. A spet ta vremenska napoved ni točno tako držala kot bi mogla, vsaj za Bovec ne. A k srečo je bilo vsaj oblačno. In ker sem imel na drugi strani vrvi izkušenega Mitjo sem vedel, da imava šanse. Danes ali pa nikoli! Preveč let sem jo že opazoval, prevečkrat sem jo šel gledat, fotografirat, kot obseden tekal kot maček okoli vrele kaše, tako strmel iz kajaka poleti, ko veslam po Soči mimo nje, da enostavno je moral priti ta dan, da zapičim cepine v njena nedra. Hvala ti Mitja za hitro plezanje. Hvala vama prijatelja (Silvo Blašlo in Peter Vidmar) za odlične fotke in hvala ti Boka, da si naju spustila čez! Bilo je super, vse se je zgodilo z namenom, tako kot sem, smo načrtovali.
A spati na lovorikah se ne sme… Zato drugi dan uživava z Jurcem (Jure Juhasz) v Peričniku. Spet se smejiva in uživava. In spet me Stari Kramp razveseli, da še vedno zna vrteti Nomice v rokah in še vedno ti stroji držijo njegovo težo J Z Jurcem se odlično razumeva, zato lahko tu napišem, kar si enostavno mislim. Da je lepo plezati, da je lepo plezati težko in na mejah svojih sposobnosti, ampak lepo je tudi plezati, le plezati in še toliko lepše z ljudmi, ki nam pomenijo nekaj več… kot le plezalski kolega.
A pride čas ko se trudiš, treniraš kot nor, ko sem naredil na stotine prečk na moji mali domači stenci s cepini v rokah in slabimi desetimi kilami okrog pasu. Ker enostavno veš, da se bo to nekje poznalo. In res se je, ta vikend nad dolino Vallunga, kjer kraljuje veličastna smer Illuminati. Mrzlo je bilo kot prasica, graben, ki pelje pod omenjeno smer smo zgrešili in šele ob 14h popoldan priceplajli pod Illumianti. Vse, prav vse sem potem stavil na vzpon na pogled, kaj vse se mi je vrtelo pred očmi, ko sem plezal prva dva raztežaja je zgodba, ki ne sodi sem. Trdno sem verjel in trdno držal cepina in upal, da bodo vse luknje in luske zdržale mojo težo. No mraz, ki ga je bilo vsaj za dobrih 20°C pod ničlo, je bil vsaj za nekaj dober. Vse navidez slabe luske so zdržale in moje roke tudi in uspel mi je (verjetno) prvi vzpon na pogled v tej smeri. Hvala ti Tine (Tine Vidmar), da si se toliko žrtvoval za prijatelja in zmrzoval na štantih, telovadil za menoj, da si prišel do mene na sidrišče. In hvala ti ženkica za par dobrih fotk. Bilo je spet super, dobro smo se nahodili prvi dan in fajn naplezali drugega. Težko verjamem, da če bi počel kaj drugega, ki ne bi vsebovalo plezanja, da bi tako užival in mene tako osrečevalo spet in spet.
- Boka, Nora Burja, II, WI6, X, 130m, 2.5h, Prv. – Mitja Šorn in Dejan Koren (07.02.2012)
- Vallunga, Illuminati, M11, WI6, 165m, 8h – Dejan Koren (NP) in Tine Vidmar (12.02.2012)
Dejan Koren – DeKo (Singing Rock)