Na nekatere partnerje se navežeš ne glede na količino opreme, ki ti jo pač dodeli tvoj sponzor. Mnogokrat je prijazna beseda vredna več kot pet plezalnih pasov. Je že res, da samo z “prijazno besedo” se ne moreš odpraviti v Dolomite plezat. A lepše, je delati z nekom, ki jim samo številke o tebi ne pomenijo tvoje celotne kartoteke in te gledajo predvsem kot človeka in ne samo kot alpinista. In prav zato smo že kar nekaj let navezani na skupno vrv in odlično sodelujemo. Kot njihov ambasador sem bil zato povabljen na tri dnevni miting v Garmisch Partenkirchen, kjer se je veliko govorilo o razvoju in nadaljnji poti te odlične blagovne znamke. No, nekaj smo tudi plezali. Z Vladimirjem, ki je uvoznik za Rusijo sva v sicer ne najlepšem vremenu preplezala eno lepšo petsto metrsko klasiko v stenah nad Garmischom.
Potem smo se one vikende nazaj, ko je bilo tu že vroče, da je že vse živo iskalo senco odpravili plezat v Dolomite. Prvič se mi je zgodilo, da sem v Cimah cel dan plezal v kratkih rokavih. Bilo je super, tudi zato, ker sva si z Boštjanom izbrala “luksuz” od smeri, preplezala sva Iso 2000. Naslednji dan sva s Stanko uživala sadove odlične skale v Tofani di Rozes – Castelletto. Vikend za shranjevanje lepih spominov na odlično dolomitsko skalo in ambient.
Vmes sva s Stanko veliko frikala in nabirala kondicijo, predvsem se pa zadrževala v krajih, kjer ni gužve. Tako je tudi to nedeljo bilo na Visokem Rokavu. V celem dnevu sva srečala le enega človeka, medtem ko sem preko objektiva opazoval procesijo na grebenu Triglava. Hm hm, a je res vredno?
Potem smo se vesela družba, Boštjan, Tine in jaz odpeljali do Cervinije in brez večjih problemov drugi dan stali na vrhu tega markantnega kupa kamenja. Ja, Matterhorn je za mnogo hribolaznikov nedvomno eden najbolj zaželjenih ciljev. Imeli smo res fenomenalno vreme in uživali smo tako, kot se spodobi.
Če ne bi pred leti srečal Boštjana in se potem z njim večkrat navezal na isto vrv, se skoraj zagotovo ne bi letos odpravil plezat v Freneye. Boštjan me je potem večkrat spomnil, ko sem bodisi “preveč” sedel v kajaku ali pa “preveč” frikal, da mi bo to bore malo koristilo pri premagovanju skoraj 3300 metrov višinske razlike, ki jo je potrebno narediti, preden korak zastaviš samo še navzdol. In potem sem vmes res malo začel spet tekati tudi v hrib, kot nekoč, ko sem se rad udeležil kakega gorskega teka. Sprva je bilo težko, ker sem res “padel” ven iz drže z rokami na kolenih sklonjenega hitro hodca, ki sopiha po hribu navkreber. In potem, ja! Jasno celo časi so postajali enakovredni tistim izpred let in spet te potem noge ubogajo in srce veselo poskakuje, ker si spet nekaj naredil v tisto smer, ki ti je bila nekoč tako super in fajn.
No potem le sedeva v avto in jo ubriševa do Curmayeurja in še isti dan prideva do koče Monzino. V koči namesto prelestnih oskrbnic naju pričaka okoren in robat oskrbnik in njegov sluga – Kitajc. Prav Kitajc je sila prijazen in nama pusti vsaj kak evro še za francosko stran … Potem dva dni v bivaku Eccles naveličano čakava na izboljšanje
vremena. Naposled le pride ura odhoda in bitka s časom in ovirami se začenja. S kar spodobnim hitrim plezanjem le doseževa tako zloglasno svečo, ki je še zadnja ovira pred koncem skalne plezarije v tej steni. A v sveči sta tudi že dva Nemca, ki nama priskrbita, da kar nekaj najinega časa le gledava okrog in njuni riti, ki počasi, res počasi plezata zloglasno svečo, ki je štirim Bonttijevim možem do konca posrkala moči, ko so kot prvi poizkušali preplezati to oddaljeno steno. Ja, Julija 1961 je sedmerici res zagodlo vreme in kar štirje alpinisti niso nikoli več sami prišli v dolino. Dober mesec kasneje so Cris Bonington in njegovi plezalci smer potegnili preko zloglasne sveče in jo zaključili na grebenu in potem nadelejevali naprej preko vrha Mont Blanca. V tako rekoč istem terminu so smer preplezali še I. Piussi s soplezalci. Naposled tudi midva dobiva prostor za plezanje te krasne linije, jaz sem celo računal na prosto plezarijo a, je led in hitro bližanje noči naredilo svoje in ni bilo kaj, ko stopiti po gasu. Še pred koncem smeri potem prehitiva navezo Nemcev in v soju čelnih svetilk potem prisopihava na najvišji vrh centralnih Alp. Tako tiho in mirno je bilo, da bi lahko celo svečo imel namesto čelne svetilke in vse tiste lučke na zahodu in vzhodu so samemu abientu dale tisti sliki lesk, ki ti dolgo ne gre iz spomina.
Drugi dan sva za kosilo že sredi vrveža, ki preplavlja Chamonix in le najin vonj znojenih oblek izdaja, da nisva že dolgo bila v civiliziranem svetu. Če so se drugi pogledi ustavljali na dveh zanemarjenih možeh sta se najina pogleda zagledala v točko, ki jo je s glavnega trga v Chamu tako dobro videti ob lepem vremenu. Hribi in stene so tu res nekaj izjemnega, pa še tako daleč niso.
- Mont Blanc (4810m), Central Pillar of Freney, 500m + 300m, 6c, A1, (od bivaka Eccles do koče Gouter sva potrebovala 22h), Boštjan Mikuž in Dejan Koren – DeKo (17.08.2012)
Dejan Koren – DeKo (Singing Rock) – 20.08.2012