Kje so meje? Posameznika? Ve le on sam! Primerjavo oziroma delati med sabo in drugimi nikdar nisem maral, vsaj tako ne, da bi meril stvari skozi prizmo ocen. Smo pa včasih prisiljeno to narediti, če gre za plezalno smer, ki smo jo kot prvi prosto splezali.

Precej let nazaj sva se s Premrlom (Klemen Premrl) dobila na (takrat še) mejnem prehodu Občine z namenom, da gremo plezat v neko Grotto Catarino. Še sanjalo se mi ni kje je to in kakšne smeri so tam. Potem od Klemena izvem, da je to nekakšen secret places od Bubuja (Mouro Bole Bubu) in da ima tam en dober hard projekt, ki ga že dolgo pleza in da ma res dooolge in težke gibe. No potem se le znajdemo tam, pride še Anderle (Aljaž Aderle in Švab (Erik Švab). Ni mi povsem jasno, kako se kot za šalo šetajo gor in dol po smereh. Jaz pa še tako štorast in neroden, da nisem niti ene D7 vpel tisti dan. Potem plezajo tudi lepo previsno zadevo po robu (D11+/12-), le nemo opazujem … nakar se zasliši skovikanje in kmalu pride tržaški as – Bubu. Kot ponavadi se prej ogreje na Napoleonski cesti in potem via v Catarinco v svoj progetto. Sledijo res težki in dolgi gibi, no vsaj meni se je tako zdelo takrat. Potem sledi v nekakšnem takem vrstnem redu: gib, gib, figure four , gib, doolg gib, figure four, zgrešen hole, letenje v zrak, glasen vaffanculo, pavza, ponoven poizkus, precej podoben vrstni red kot prvič, še enkrat ali dvakrat vaffanculo in gremo, dovolj za danes … Ko potem izvem kaj vse je on splezal in kako hitro opravi z vzponi D oz M12 ali več in 8b ali več mi je še bolj jasno, kaj pleza in kako je potem to težko, kar je pravkar poizkušal. K temu doda tudi Erik, ki tudi pleza Bubujev progetto, ki se po vpetem druge svedru spusti dol z izjavo, bo tudi za nas prišel čas, da se mu približamo ali ga dohitimo …

No potem so tekla leta in veliko sem v teh letih previsel na cepinih in velikokrat je Bubu šel v Catarinco z namenom, da zadnjič, da končno le prepleza ta svoj progetto, mogoče ga je vzel res malo preveč osebno. Od takrat je tudi drytooling izgubil svoj lesk, kar se tiče dvigovanja ocen v nedogled … ostali s(m)o le redki, ki res radi plezamo s cepini v suhi skali. Drugi so začeli plezati celo leto le skalo, drugi samo led, drugi so nehali, ker ta stvar ni bila več in, spet drugi, ker jih visenje na cepinih (beri šalcah) ni več navijalo in motiviralo, drugi, ker se jim enostavno ni več ljubilo in so poniknili v druge življenjske poti … Meni osebno je pa to še vedno všeč in rad to vključim v priprave na zimo. Ker mi je ta veja alpinizma tako pri srcu sem si rekel že takrat, ko sem le nemo opazoval te fante kako se lahkotno šetajo po stropu, da bom tudi jaz treniral, tako kot se gre … In kot poje Janez Zmazek Žan v eni od svojih pesmi, Sedem let sem čaku, čaku na tebe, … je po sedmih letih prišel čas, da sem kot prvi prosto splezal in vpel vrv v štant, v ta siv in z dolgo brado star Bubujev progetto v Grotti Catarinci.

Hvala ti Prijatelj Silvo, da si toliko sivih dni preždel z menoj v tej lukni, da si me bodril, tudi takrat, ko enostavno nisem imel za burek, da sem vztrajal, treniral, dodajal uteži na pas, podaljševal minute na mojem odšetejevalniku na domači stenci in da sem končno povezal vse te dolge gibe in trike v neko celoto minulo sredo v tej krasni naši Santa Katarinci. O oceni pa takole, primerjavo res ne maram delati, a tu jo pač moram, če hočem podati vsaj približno oceno. Ker imam za seboj splezane smeri do 8b v plezališčih in tri M12 ločeno splezane v enem dnevu in ker sem to smer plezal, drkal kot nor, skoraj eno leto, ji pripišem takole … ponavljalci pa bodo povedali, če je tu nekje.

My day, Grotta Santa Catarina, Italy, D13+/14-, 25m – 1.st free ascent

Dejan Koren – DeKo (Grivel, Montura, Singing Rock)