Ostale novice

Seznam arhiviranih novic…

Tofana di Rozes – ll mio Criceto …
Sardinija – drugič
Paklenica
Chamonix
Sanjski Ozebnik
Mr. Risk in Mr. Luca
Kandersteg 2011
Sardinija
Grossglockner
Cima Scotoni in Tofana
Paklenica prvič, drugič …
PSIHOANALIZA, PSIHO DIREKT in PSIHOTERAPIJA s PSIHOANALIZO
Koritnica – Tisa
Sokol, AC/DC, Skriti Dragulj …
Kandersteg …
Obraz Sfinge
Tofana di Rozes in Cima Piccola – Good bye
Dolomiti
Brid Klina – Paklenica
Velikonočna Paklenica
Chamonix, Riofreddo, Zelenci, Lukež, …
Big Beng
Razmišljanje
Jesenska Paklenica
Minuli vikend …
Leti, leti …
Magična goba
Campanile
Dolomiti …
Mojzesova smer …
Ce Vitis, Mali Rateški Mangrt …
Loti, Prisank …
Vplezavanje …
3. plezalni vikend Tura 2008
Nightmare on Wolf Street
Legendarni Musashij …
Tsunami (M12)
Val Duran
Furnel …
Mix isch Fix (M10+)
Psihoanaliza
Compagni di merenda v Tofani di Rozes
Raz mojstranških veveric
Jeglič – Karo, Nad Šitom glava
Pitabula

 


Tofana di Rozes – ll mio Criceto …

Po prvem prostem vzponu

Po tolikih obiskih meni najljubše južne stene Tofane di Rozes, sva tudi midva s Stanko dodala kamenček v mozaik modernih smeri v južnih stenah Tofane di Rozes. Nastala je smer Il mio Criceto ali moj Hrček.

Novo linijo sem imel ogledano že dalj časa, a prej sva, za še boljšo predstavo, kje bi smer resnično šla splezala sosednji

Il vecchio leone e la giovane fifona

in

Via Aspettando la Vetta

Obe avtorja Massima Da Pozza, ki je v stenah Tofane in Dolomitov splezal ogromno novih smeri. Smer je nastala in bila tudi prvič prosto splezana minula dva vikenda. Smer sva opremila s svedrovci na štantih in dovolj svedrov dodala še za vmesno varovanje, vendar je dobro s seboj imeti tudi metulje od C05 – C2 in pa kakšen klin ne bo odveč. Mislim, da je smer zelo lepa, saj poišče lepe in ne pretežke naravne prehode skoraj v navpični črti od spodaj do velike police v zgornjem delu stebra. Skala je razen zadnjega raztežaja zares fenomenlna, taka kot v večini sosednjih smeri v Tofani.

Za opremit tale raztežaj sva se spustila z vrha strehe 

Še med študijo in čiščenjem grifov

Eni cugi so kar dolgi


Še linija nove smeri

in skica …

ll mio Criceto, Tofana di Rozes,  7b
(7a obbl.), 400m, prv. 25.,26.06.2011 in 02.,03.07.2011

Opis:

Začnemo v vpadnici sredine, desne, večje strehe, ki je na sredini stene. V nekakšnem kotu, desnem delu podstavka, kjer začne smer Via Aspettando la Vetta. Prvi raztežaj konča na vrhu podstavka, cca 10m desno od sidrišča zgoraj omenjene smeri. Nato plezamo v desno po nekakšnem razu (lahko) nakar zavijemo naravnost navzgor čez mali previs(klin) in preko njega naravost navzgor do sidrišča. Potem plezamo ves čas naravnost po, kar solidno razčlenjeni steni. Nato nadeljujemo pod veliko streho, najprej čez mali previs, katerega obidemo po desni čez raz v ploščo – tu se križa s smerjo Aspettando … in na sidrišče pod veliko streho (klin in sveder). Potem sledi najtežji in najkrajši raztežaj smeri. Poteka v prečnici v desnem delu strehe in nato čez rob in v levo na polico, kjer je sidrišče. Od tu sledita dva zelo dolga raztežaja bolj ali manj naravnost navzgor (precejšnja  dolžina med svedrovci !). Prvi poteka najprej malo v desno nakar naravnost navzgor na polico pod rumeni, malo previsni del stene. Drugi pa začne naravnost navzgor, potem desno čez previs (krasen prehod) in naravnost navzgor po lažjem svetu (6a) do police, kjer je varovališče. Od tu sledi še en dolg raztežaj (6a), plezamo po naravnih prehodih, večinoma naravnost navzgor do roba stene na rob velike police, kjer je sveder za varovališče. Od tu po polici v levi, v smiri proti Primo Spigolu na stolpič, ki je skoraj na razu in za njim si uredimo varovališče. Potem sledi še zadnji zelo dolg raztežaj (60m), plezamo najprej v desno (prečka, klin) in nato naravnost cca od
5-10m desno od raza do vrha stolpa, kjer se prikljućimo zadnjim metrom smer Primo Spigolo in po lahkem terenu na rob stene oz stolpa.

Sestop:

Možni sta dve varianti: 1. je enostavnejša in gre po sestopu od Primo Spigola, ki gre po uhojeni stezi (možici) po polici na markirano pot rif.Dibona – rif. Giussani – Tofana di Rozes. Z vrha si cca v eni uri pod
steno. 2. Možnost pa je, sedem spustov ob vrvi (obvezno 60m vrv!). 

Oprema:

Set friendov (od C0.5-C2) in zatičev, 10 kompletov, 2x60m vrv.

Dejan Koren – DeKo (Singing Rock, Tilak) 05.07.2011


Sardinija – drugič

Stanka na dostopu v noro dober Millennium

obala je tu božanska

Letos smo se v aprilu spet namenili plezat in vplezavat na Sardinijo. Stvar sva že od lani dobro poznala s Stanko in sva vedela, da dobra klima in odlične smeri dajo prav to, da dobro stempiramo formo do poletja, ko so na sporedu plani Dolomitov.

Nama dvema sta se pridružila še Boris Semenič in Erika Lah (oba iz AS – Ajdovščina), ki sta prav tako kot midva s Stanko komaj čakala odličnih zasiganih in previsnih smeri…

Že pred odhodom smo se domenili, da se nastanimo na severu otoka v raju plezališč, v kraju Cala Gonone. Vreme nam je v začetku res dobro služilo, kasneje pa se je stvar obrnila narobe, trije dnevi dežja so pač pokvarili marsi kateri plan, ki smo ga imeli še za pokončati,

ampak ni kaj.

Naplezali smo se! Trenirali in uživali. Vsi. Plan splezati novo smer v steni Punta Giradili je pač z obilo dežja splavala v morje, res škoda. V dnevu slabega vremena sem s pomočjo Stanke dodal novo smer v zares lepem in fascinantnem sektorju Millennium.

Mislim, da je smer ena lepših v sektorju in zagotovo bo zelo plezana, saj poteka v močnem previsu a po zares odličnih kapnikih. Smer je doga cca 25m in težave mislim, da se gibljejo okrog 7b+. Smer sem potem tudi prosto splezal. Na Sardiniji sem plezal eno raztežajne športno plezalne smeri in sicer samo na pogled do7b+/c. Na Sardiniji smo se vsi dobro naplezali in sigurno nekaj dobrega naredili za prihajajoče nove načrte in izzive, ki smo si jih zastavili.

res noro dobre smeri

žal, ne več tako lepo vremce

Boris navdušen nad izjemno raznolikostjo smeri …

Dejan Koren – DeKo (Singing Rock, Tilak) 4.5.2011


Paklenica

prvi raztežaji v Kaurismakisu

v prvem 7b cugu v Agricantusu

 

Zadnja dva vikenda sva s Stanko preživela v Pakli. Moj lansko-letni dolg v Agricantosu mi ni pustil čakati na maj. Razmere so bile prejšnji vikend res božansko dobre za splezati kaj resnega, ta vikend je že bilo malo bolj (pre)toplo. Zato sva ta vikend bolj lagodno poplezavala v Klinu, Velebitaški in Mosoraški, te tri klasike sva nekako »skompenzirala« s Stanko za prejšnji bolj resen vikend, ko sva se »vplezavala« v Kaurismakis mistakesu in drugi dan namučila v Agricantusu. Paklenica je res kraj za bogove in plezalce, ki radi plezajo dober, čvrst in oster apnenec. Smeri so zares enkratne, uživaške in pri celi paleti le teh jih sigurno najdeš kaj zase. 

Preplezane smeri:

  • Kaurismakis mistake, 7a+, 350m
  • Agricantus, 8a, 200m
  • Klin, 6c+, 350m
  • Velebitaška, 6a, 350m
  • Mosoraški, 5c, 350m

Jaz vse plezal prosto, Stanka pa do 6a+(A0).

Dejan Koren – DeKo (DUMO, Singing Rock) 4.4.2011


Chamonix

Z Aljažem sva že nekajkrat prestavila najin odhod v Cham zaradi vremena. A kdor čaka, dočaka in tudi nama se je nasmehnilo, ko sva zagledala vremensko napoved, ki je prinašala dobro vreme vsaj za teden dni naprej.

Nisva se obremenjevala s plani kaj bi točno rada splezala, le dejala sva si, da greva pogledat, kaj se bo že našlo. In res, ko zapuščava urad s šopom skic, kjer hranijo skice in opise smeri sten nad Chamonijem  nama je takoj jasno, da bo tudi tokrat stokrat premalo časa za vse stvari, ki sva si jih skopirala.  A bodo počakale tu, vsaj upam,  da spet na čimprejšnji obisk zares lepih sten in norih pogledov, ki jih je oko deležno ko se potika tod.

Za prvo smer, ki je letos bila zelo plezana sva si izbrala smer  Late to say I´m sorry, zares sva uživala v sami plezariji, v dostopu pod smer pa malo manj. Kajti v dnevih pred najinim prihodom je zapadlo preko pol metra novega snega in ne prestavljam si dostopa pod steno brez smuči.

Za drugi obisk sten sva imela bolj resne načrte a sva že na dostopu videla, da s te moke ne bo kruha, ker je v smeri premalo ledu in sva zato hitro zavila v smer Rebuffat – Terray. Kjer so nas počakale odlične razmere in najino hitro napredovanje proti vrhu naju je še v zgodnjem popoldnevu pripeljalo v dolino na pivo s klapo iz Slovenije. Ob kozarčku smo razpredali o preteklih in novih plezalskih ciljih, ki jih upam, da čim prej splaniramo in dokončamo, kajti na obzorju se že rišejo novi, ki so še bolj lepši in zanimivejši od preteklih, a prav slednjih ne bi zamenjal za nič na svetu.

Za najino zadnjo smerco sva si izbrala še eno zelo plezano smer Voie de Nuit  v vzhodni steni Mont Blanc du Tacula.  Bilo je spet enkratno.

Z Aljažem sva tu plezala prvič skupaj. Mislim, da sva se zelo ujela in vem, da nisva planov za v bodoče zastavljala le za preganjanje dolgčasa. Njegovo dolgoletno ukvarjanje z vsemi zvrstmi plezanja ga je postavilo, da pleza hitro in poleg še dokaj varno in prav to je tisto, da potem zares uživaš v takih smereh, kot sva jih midva plezala. Šla sva v Cham plezat, točno kaj, bodo pokazale razmere in mislim, da sva prav te v najinih štirih dneh tam  dobro izkoristila.

Kot je že Jaka (Tomaž Jakofčič) tolikokrat omenil med pisanjem, je v Chamu vedno kaj za plezat, če ni v tej steni razmer so pa v drugi in tako prav ima, prav res. Pa še zahvala njemu in Tinci, ker sta naju dobrodušno  gostila eno noč in sva zato midva prihranila nekaj cekinov v mondenem Chamoniju.

Ko sedaj prebiram fotke in tuhtam katero bi dal na svoj blog je to, kar težko.  Preprosto bi,  kar vse dal gor, pa ne zaradi naju, niti ne zaradi smeri, ki tudi niso ne vem kako vrtoglavo težke, ampak zaradi zares fascinantnih in lepih pogledov, dobrih razmer, norih poči v krasnem granitu, prelepih ledno snežnih pasov, ki se vijejo čez stene, prelepih sončnih vzhodov, zahodov in še vse vmes … pogledov, ki se jih nikdar ne naveličaš in preprosto že vsi vemo kaj sledi temu stavku. Kdaj nazaj, nazaj v ta raj!

Bilo je tako preprosto lepo, da tudi kadar to zelo načrtuješ, ti enostavno ne rata …

začetek Late to Say I am Sorry

v naj raztežaju

dostop pod steno Aiguille des Palerins

v Rebuffat – Terray

lahke cuge sva plezala nenavezana

proti koncu smeri …


še Aljaž

v Rebuffat – Terray

Aljaž v naj cugu Voie de Nuit

proti
vrhu

 na
vrhu današnjega cilja …

Preplezane smeri:

·
Late
to Say I am Sorry,
Grande
Rocheuse (V, 6, M6, 1000 m, 5h)  2.3.2011

·
Rebuffat
– Terray, Aiguille des Palerins

(V,
5, M6, 550 m, 4h)   5.3.2011

·
Voie
de Nuit
,
Mont Blanc du Tacul (IV, M8-, 450 m, 4h)
6.3.2011

 Dejan
Koren – DeKo (DUMO, Singing Rock, TILAK)   8.3.2011


Sanjski Ozebnik

Pred že davnimi leti je eden vodilnih vrhunskih svetovnih alpinistov nekje napisal. Težkih vzponov ni mogoče pokazati v pravi luči z nobeno besedo in sliko. In solo vzponov še posebno ne. In konec koncev, zakaj bi se sploh trudil, da bi jih.

Seveda  moram h gornjemu besedilu dodati, da je to pripisal on za smeri, ki so neskončno težje od Sanjca, čeprav se mi tudi v Sanjcu na momente ni zehalo… res ne.

No pa pojdimo od začetka … ko se je vse povprek govorilo, da so razmere v Sanjcu odlične in ko je šlo že kar nekaj dobrih navez čez se mi porodi dobra ideja, da bi šel v smer sam.   In res malo pokličem na okrog in izvem, da bosta v petek plezala Sanjca Peter Juvan in Andrej Erceg – Crni. Ko se končno dobimo preko telefona sklenemo dobro kupčijo za vse. Jaz jih pridem iskat v Krmo onadva pa mi avto prestavita izpod Peričnika v Krmo. Tako, vse je postorjeno, kar se logistike tiče, samo še splezati je treba ??

Počasi se sprehodim do bivaka v Vratih in zjutraj potem pod samo smer. Že od daleč so lepo vidni markantni prvi strmi raztežaji. Počasi pridem pod sam začetek, se pripravim in začnem plezati, strmina prvih cugov me res preseneti, predvsem pa dobre razmere, le na trenutke tu pa tam je potrebno več kot dvakrat udariti s cepinom. Prvih dvesto-petdeset metrov se naklonina giblje med 80-90°, res je fantastično in ko gledam navzdol med nogami se mi vedno riše vstop, tu si res ne bi smel privoščiti niti najmanjše napakice. Še najbolj sem se bal, da me bo kaj zadelo, ko so se pršni plazove vedno znova posuvali po meni.

Potem sledi kakih tristo metrov lažjega terena, nakar se pojavita pred mano dva skoka, prvi ni težek a takoj za njim je stvar malo bolj resna. Z lepim plezanje in malo vijuganji levo desno lepo zvozim najtežji cug, tudi tu ni bilo potrebe po samovarovanju … Potem je en dober cug malo oddiha nakar še malo strmega ledu, a tu je šlo tudi hitro in enostavno čez. Sledi še kakih tristo metrov lažjega in zanimivega plezanja do roba stene. Na vrhu pa vrisk, kakršnega še ni bilo iz mojega grla pri solo vzponih.

Poznalo se je, da sem letos, kar nekaj metrov zlezel pokončnega in mestoma previsnega ledu, ki je bil daleč od idealnega. Tudi se pozna, de se že več kot petnajst let ukvarjam s plezanjem in v teh letih sem se spoznal do potankosti, kar najbolj pride do izraza prav pri solo vzponih. In eden takih je prav zagotovo  bil ta, četudi se je nekomu zdel otroško lahek in so bile razmere zares odlične je bilo potrebno, kar nekaj znanja in poguma, da sem varno in hitro prišel čez.

EN

Before long time ago one of the leading world’s top climbers somewhere wrote: “Difficult climbs can not be shown in the right light with no word and image. Especially solo ascents. And after all, why even bother to make them”. Of course I need to add something to text above, those words are atributed for directions, which are infinitely harder than Sanjc, although I wasn’t yawning at the time while I was climbing the Sanjc … Well let’s go from the beginning … when there were some speculations that the situation in Sanjc is great and when there were already quite a few good formations over, I got good idea to go in the direction mytself.I made some calls around and find out that on Friday Peter Juvan and Andrej Erceg are designed to go on Sanjc. When we all finally get over the phone we made good deal for all. I took them by my car until Krma valley and they moved my car from Vrata valley to Krma valley. When everything was done, there was nothing left to do anymore but climb. I walked slowly to bivouac in Vrata valley and in the morning below the direction that I intended to climb. Even from far away are pretty obvious first striking steep pitches. Slowly I get to the beginning of the wall, get ready and start to climb. Steepnes of the first reptaid really surprised me, above all, we had good conditions, only moments here and there, more than twice we had to hit with the ice ax. The first two hundred-fifty meters slopes ranges between 80-90 °, which was really fantastic feeling. I look down between my legs, where I saw entry, here you really should not afford the slightest mistake. The most I was afraid of avalanche. Then followed some three hundred meters of easy slopes, and suddenly appear before me two rebounds, the first is not difficult but after it the thing becomes little more serious. With a nice and smooth climb, as slalom (right-left) I finish the hardest pitch, even here there was no need for self-protection … Then there is another good pitch, after that is time for little rest and finally some steep ice but it can be quite quickly and easily crossed, followed by some three hundred feet of easier and more interesting climbing to the edge of the wall. At the top of the mountain I had to squeal of joy from the bottom of my throat because I never felt so good as at that time in all my solo climbs. This year I climbed few feet straight and overhanging ice, which was far from ideal. The experiences from more than fifteen years of climbing have paid, because in those years I got to know myself how much I can handle – my limits in detail what more, all these are important in solo ascents. And one of them certainly was this one, even if someone thought it was an easy to climb with a really great situation, I could say almost childish … Still, it was necessary to have at least some knowledge and confidence for safely and quickly climing across.

konec prvih težjih raztežajev

predzadnje težje mesto

lep prehod proti koncu

po
treh urah in pol na vrhu stene

Sanjski ozebnik, Triglav, V, M6+, 1100m, 3.5h,
1.SPP     —  Dejan Koren
05.02.2011   

Dejan
Koren – DeKo (DUMO, Singig Rock) 


Mr. Risk in Mr. Luca

v Mr. Risku

Mr. Luca in Mr. Risk

Pred osmimi leti, ko sem že malo bolj vedel o plezanju strmejših odstavkov ledu mi je dober kolega poslal fotografijo preplezanega novega slapu v Rio Freddo z imenom Mr. Risk. Lokalna matadorja Luca Vuerich in Roman Benet sta ta sistem sveč prva opazila in ga tudi kot prva splezala. Isto sezono ga je ponovila še trojna slovenska naveza (Prezelj, Gričar  in Markič) potem pa (vsaj po mojih podatkih) slapu ni bilo dovolj ali pa ga sploh ni bilo – dolgih osem let.

Dober kolega Silvo pa je pred dvema tednoma kolovratil po dolini s smučmi in posnel meni najljubšo fotografijo na ostenje Cime della Cenge , kjer je bilo lepo videti, da bi se mogoče dalo gospoda Riska lepo splezati. Še več poleg njega je letos nastala še ena ledna linija, ki je nisem nikoli prej jaz vzru ne v živo ne na kaki fotografiji. Plan je bil v trenutku zapolnjen za prihajajoči vikend.

V soboto se v Mrzlih Vodah na vse zgodaj znajdemo Silvo Blaško, Boštjan Bizjak in jaz (vsi AO-Vipava). Hitel smo, ker nas je močno zanimalo kako izgleda Risk od blizu. Ko smo bili pod njim je bil videti kar lepo plezljiv a kar spodobno strm. Ko pa sva potem z Boštjanom bila v njem pa je bilo vsega na pretek: strmih odstavkov, votlega in od stene odlepljenega ledu, vse to kar lahko pričakuješ pri taki smeri. Z eno besedo povedano krasna, prava plezarija, ki ti ne pusti ravno zehati med plezanjem. Dan je minil kot bo mignil. Hvala Silvotu za dobre fotke in izvidnico, ker drugače mi trije skoraj zagotovo ne bi bili danes tu in tako zadovoljno zapuščali dolino. Ampak ne za dolgo.

V četrtek se tu na koncu doline spet znajdeva s Silvom z namenom splezati novo linijo levo od Riska. Prvi raztežaj poteka preko strehe in nato po delikatnem ledu do spodnje polovice slapu, kjer sem uredil sidrišče. Prvi »cug« se je dalo na moje veselje lepo preplezati, tako, da ni bilo treba nič vžgati baterijske vrtalke, res dobra a malce delikatna plezarija. Ko mi je začel še Silvo slediti, pa ga je z roba streha odneslo do sredine sveče in le ta se je pod obremenitvijo zlomila, ravno na njegovo nogo, dan sva predčasno zaključila in Silvo je počasi »odšepal« do avta…

Zato se dva dni pozneje pod smerjo znajdeva z Boštjanom, prvi raztežaj gre hitro od rok, za drugega pa se izkaže za bolj dolgega in strmega kot sva v resnici pričakovala, spet imam opraviti z votlimi gobami, od stene odmaknjenimi ledenimi luskami, skratka spet prava plezarija! In spet jo eden skupi, tokrat Boštjan, ki mu prileti lep kos ledu na njegovo glavo in roko – (za katero potem na urgenci v Šempetru izvemo, da je počena) a fant se ne da, kar tako in z trmo pritelovadi za menoj na vrh slapu. In lepa nova linija je splezana, vesela (Boštjan malo manj) hitro korakava iz doline ven. O imenu pa nič kaj dosti ne razpredava, obema je popolnoma jasno…

Mr. Luca naj bo, po lokalcu, vrhunskemu alpinistu, reševalcu, gorskemu vodniku, ki so mu bile stene nad dolino Mrzlih Vod kot domače dvorišče in ki skoraj ni bilo ledne in zimske smeri ne da bi jo on splezal kot prvi. Res škoda je takih vrhunskih alpinistov in dobrih ljudi, eno leto je že okrog odkar nas je prerano zapustil pod našim Prisankom … počivaj v miru Luca.


EN

Eight years ago, when I already knew a bit more about climbing steep ice paragraphs, one of my good colleague sent me a photo of the new waterfall climbing in Rio Freddo with the name Mr. Risk. Local “matadors” Luca Vuerich and Roman Benet who are the first who noticed candles and climb it. The same season the triple Slovenian alliance (Prezelj, Gričar and Markic), was repeated but then (at least according to my knowledge), the waterfall was to small or did even not exist for eight long years. Silvo, is a good mate of mine, went skiing two weeks ago to the valley and there he took – according to me – the most beautiful photo of the wall of Cima della Cenge, where it was nice to see that it is possible to give Mr. Risk nice climb. More then that, next to it there was another ice line, that was formed this year, which I never notice it before, nor live or even at any photos. Plan was filled in time for the upcoming weekend. On Saturday Silvo Blaško, Boštjan Bizjak an me we (all the members of AO(Alpini cliub -Vipava) gather in Mrzle Vode (cold waters). We rushed up because we were greatly interested in how the Risk looks from close. When we were underneath, it looked pretty good, guite decent steep to climb. But when we climb on it with Boštjan, it was all in abundance: the steep points, the walls of hollow and detached ice, all that is possible to expect in such a direction. With one word, beautiful, real climbing, that gives a great satisfaction after it. The day passed like a blink. Thank you Silvo for great photos and “patrol”, otherwise the three of us almost certainly would not be here today and happily left the valley. But not for long. On Thursday, here at the end of the valley, I find myself with Silvo once again with a purpose to climb a new line to the left of Risk. First pitch is via the roof and then after a delicate ice to the lower half of the waterfall, where I edited the anchor. The first “CUG” was to my joy, nice and easy to climb, so that there should be no ignited battery auger, really good but a bit delicate climbing. When Silvo started to follow me, he suddenly slipped and he blown off the edge of the roof to the middle candle, only that it broke under the load, flat on his leg, the day we closed early, and Silvo slowly “limped” to the car … Therefore, two days later, I met Boštjan under the direction. The first pitch goes quickly, while others prove more of a long and steep as we expected in fact. Again I have to dill with the “hollow mushrooms”, isolated from the wall of ice scales, in short, climbing was phenomenal! And again one member of our group – Bostjan, got injured. A fine piece of ice “landed” on his head and arm – (which after the emergency room in the Šempeter hospital, we find out that was cracked). But the fellow, known by his stubbornness, reached for me to the top of the waterfall. And a beautiful new line was climbed, we happily (well, Boštjan little less) and rapidly march out from the valley. We didn’t have much discution about the name of the direction, for is quite clear … Mr. Luca should be named after a lokal, superior alpinist, who was a rescuer, mountain guide and to who have been the walls above the valley Mrzle Vode (cold water) as domestic garden and there was hardly any snow and ice direction without being climbed by him as the first one. It’s a such a pity that excellent climbers and good people are gone. It has been one year around since he left tosoon under Prisank … Rest in Peace, Luca.

 

 v 1.R Mr. Riska

proti koncu “strmega”

še malo bližje

v mix 1.R – Mr. Luca

vsega po malo

proti koncu 1.R

začetek 2.R – Mr. Luca (od spodaj) …

… in zgoraj


akterja …


krasna plezarija …

Mr. Risk (WI III/7-, X, R, 140m) – Dejan Koren in Boštjan Bizjak – 2.P (22.01.2011)

Mr. Luca (M7,WI III/7, X, R, 100m, 8h) (do vrha po Mr. Risku 140m), (spominska smer Lucu Vuerichu) – Dejan Koren, (Boštjan Bizjak in Silvo Blaško)  – PRV (27.,29.01.2011)

Obe smeri sem plezal v vodstvu.

Dejan Koren – DeKo (DUMO, Singing Rock) 

 


Kandersteg 2011


 pod Ljubeljem

Kot že par zim za povrstjo sva tudi letos s Stanko v novembru že začela zahajati pod Ljubelj, pa do Nabrežine blizu Trsta, da smo začeli aktivirati sklepe in mišice na malo zimsko telovadbo s cepini v rokah.

Kot toliko krat do sedaj že ustaljen ritual, parkrat bo treba iti pa bomo počasi notri in tudi letos ni bilo nič drugače … in spet je potem tako lepo, da te ne navije lih na dveh metrih strmega …

Ko se je leto počasi iztekalo in sem delal kot da grem pol za dve leti na dopust me kliče Jurc vsa navdušen nad zimsko idilo in dobrimi razmerami vse povprek, namreč tisti pred silvestrovski dan se je baraba klatil po hribih, drugi pa v pisarnah, na terenu in nevem več kje bi vse še moral hkrati biti tisti dan … pol se mi pa skor utrže in na hitro končam delovno leto 2010, vse lahko počaka, dobre razmere pa kaj hitro pobere odjuga…?

Centralni slap pod Prisankom

Zato se dan pozneje oba znajdeva pod Prisankom in v miru lepo uživava v Centralcu … Ja, Jurcu se mandat brezskrbništva samo zase počasi izteka, zato pohiti domov …

Jurc na vrhu prvega raztežaja

 škoda, da je tako kratek

Že v petek se nama je zdela Lambada dobro narejena. Zato smo se znašli v nedeljo 2. januarja ponovno pod Vršičem.

V Lambadi smo res uživali vsi. Malo nas je le skrbelo, da ni prav dobro narejena na vrhu. Zato sem jo tudi raje potegnil v dveh raztežajih. In za drugega iz varnosti raje vpel samo sveder od Spektra in potem nič kaj dosti več do vrha.

v Lambadi od bizu …

… in daleč

Potem je sledilo par delovnih, službeneih dni nakar se s Stanko odpeljeva do Kanderstega na letošnji festival lednih plezalcev.

Še pravočasno prideva v Švico in takoj opaziva, da je temperatura zraka za kakih 20°C večja od lanske. A se ne damo kar tako, zato se takoj zapodiva v navidez lepo narejen slap za vasjo, opere nas do spodnjih hlač, ne pomaga niti tro slojni gore-tex, ampak uživava in še pred mrakom sva na toplem. Sledi še zares zanimivo predavanje dobro uigranih bratov Simona in Samuela Anthamatten z pravim naslovom “Small Climbers Big Mountains”.

Drugi dan s Klemenom Premrlom (BD & MH) zastopava barve naše domovine na tekmi v drytoolingu. Oba se prebijeva do polfinala, letos se obema zdi, da so vsi sodelujoči (preko 70 fantov in cca 30 deklet) precej bolj našpičeni kot lansko leto in za preboj naprej ne zadostuje le vrh kvalifikacjiske smeri, potreben je tudi soliden čas.

Dan se odvija v znamenju druženja, tekme, testiranj nove opreme, predavanj in večernega finala. 

Tretji dan na temperaturnem nivoju nič novega a vseeno greva plezat. Tako kot prvi dan naju spet opere, da je veselje in preklinjanje je zopet v zraku … zato se ta dan odločiva, da jo naslednjega dne pobriševa od tod.

v slapu Stoferroute

kvalifikacjiska smer

in polfinalna

 v
Blue Magicu

In potem se odpeljeva proti Franciji z upanjem na hladnejše dni, a tudi tu jih nisva našla zato sva se po krasnem     smučarskemu  dnevu pršiča odpeljala domov.


zimske lepote na Midiju

v ozadju Grand Jorasses

Na festivalu Ice Climbing Event Kandersteg 2011 sva se s Stanko zadrževala tri dni.

V tem času sva preplezala:

1. dan  Stoferroute (II, WI6, 150m)

2. dan  nastopil na tekmi v okviru festivla, končal v polfinalu na 13. mestu. (cca 75 tekmovalcev)

3. dan  Blou Magic (IV, WI5+, 180m) 

Zahvala gre tudi Komisiji za Alpinizem pri PZS za delno kritje stroškov.

Dejan Koren – DeKo (Tilak, Singing Rock)  – 08.01.2011

 

Sardinija

Cala Luna

Kje naj človek začne orisovati vse stvari, ki so se ti nedavno zgodile in za katere si želiš, da bi se nadaljevale do neskončnosti. Skoraj petnajst let je že odkar sem prvič obul plezalnike in tudi danes se še vedno tresem od adrenalina pod lepo športno plezalno smer, kot takrat v domači Beli. Ne samo, da se izredno rad ukvarjam s plezanjem in ne samo, da moj čas izjemno dobro »unovčim« v ta cirkus.

Kaj s tem pravzaprav mi plezalci imamo? Kaj?

Tako bogatega življenja dvomim, da bi jaz dosegel s kako drugo dejavnostjo. Kako te (me) ta stvar plemeniti spoznaš po takemu »tripu« kot sva ga sedaj nedavno imela s Stanko. Naplezali, da glava peče, prsti in podlakti pa še bolj.

Sardinija je, če ti vreme služi tako kot je nama z eno besedo povedano, naravnost briljantna za skalo plezalce. Krasne smeri, malo ljudi v tem letnem času, nore jame, sige in kapniki, da dol padeš … res je izjemno. Mi dva se zagotovo še vrneva!


Grotta di San Giovanni

Sektor Millenium je ogromen, sedaj je tu 20 smeri prostora je pa vsaj za pet krat toliko …

Nore oblike granitnih tvorb na severu Sardinije

Kaj vse se  “skriva”  v teh norih skalnih tvorbah

Res krasni ta skalnat svet …

Zasiganih smeri ne manjka, tudi take, ki imajo prave “rove”, kjer gre smer skozi

Krasna linija smeri v Grotti di San Giovanni.

Sektorji, ki se jih za nobeno ceno ne splača zamuditi: Biddiriscoottai, Grotta di San Giovanni, Cuneca del Cabron, Cala Luna, Millenium, …

Tam pa smeri: Sexi Bomb, La spalliera, Mata durga, Millenium, … in še in še …

Splezala:
jaz do 7c+ NP (Millenium, fajtal do onostranstva in takoooo dobraaa smer, da jo je greh zamudit) z RP pa do 7c+/8a (Aube, Cala Luna – 3.poiz)

Stanka:  NP do 6b+ v krasni jami Millenium.

Dejan Koren – DeKo (Ao – Vipava, DUMO) 28.10.2010

 

Grossglockner

Malo za kondicijo, malo za uživancijo. Ja res smo uživali 300 na uro. Ta vikend sva si s Stanko izbrala malce drugo turco. Stanki je bilo to v veselje, ker je bila prvič na najvišjem bregu naše severne sosede Avstrije, meni, pa ker kondicija in lepi razgledi nikoli ne škodijo. Na grebenu Studlgrad je minulo sobotino jutro uživalo približno pet navez, na sestopu po normalki pa vsaj dvajset krat več. Ja, lepo vreme nas je hotelo veliko izkoristiti na grebenih Grossglocknerja. Plezanje je po grebenu Studlgrad res lepo in varno z zares lepimi razgledi, hitro se po njemu povzpneš na vrh, pa še samo turo popestri ne enoličnosti. Mi dva s Stanko sva bila kar zadovoljivo hitra, od koče Studlhutte do vrha sva porabila dobre tri urica, k avtu pa sva prispela od 13 h zgodnjega popoldneva.

Stanka na grebenu Studlgrad

nekje pod nebom

na temenu 3798m visokega brega … v soboto …

… v nedeljo pa uživancija na kvadrat in nova obzorja na poti učenja kajaka na naši lepi Soči 🙂


Dejan Koren – DeKo (DUMO, TILAK)

 


Cima Scotoni in Tofana

Končno Dolomiti, spet se (pre)dolgo nismo videli … Nama se tokrat pridružita še Matic in Jernej iz goriškega AO in veselo po znanih poteh proti Cortini v poznem četrtkovem popoldnevu …

Prvi dan se napotimo pod steno Cime Scotoni. Mi dva s Stanko v železno klasiko, smer Lacedelli. Kolega pa v znano moderno smer Galactica.

Najprej zjutraj smo dolgo čakali pod mrzlo steno, da nam sonce le nakloni nekaj svoje toplote in zato zelo zavlačevali z pričetkom plezanja. Nama je to skoraj prizaneslo, k temu, da bi skoraj v soju čelne svetilke sestopala, a vse se je dobro izšlo in tudi z dnevno svetlobo sva prihitela do avta.

Naslednji dan je minil v lažernosti in uživanju pod stenami Tofane.

No za naš zadnji dan v Dolomitih smo si vsi izbrali južno steno Tofane in vsi smer Massima Da Pozza. Mi dva sva uživala v plezanju v smeri Via `ll vecchio leone e la glovane fifona. No nisva bila kot lev in boječka, le »pač spet« sokoljevo oko, da si uzru nov sveder oziroma klin. Massima se prav gotovo spomni vsak, ki je pač plezal katero od njegovih smeri in prepričan sem, da se mu večkrat kolca ….

Jernej in Matic sta ta dan plesala v La danza del tapiro.

Veliko smo spet doživeli kot toliko krat že pod temi zares lepimi in mogočnimi stenami Dolomitov in kot toliko krat že, čakamo kdaj se bomo znašli spet tam. Vsi!

Res ni lepšega kot plezati po čvrsti skali v ravno pravšnji klimi z najbolj pravšnjimi osebami …

na koncu najtežjega raztežaja … krasni prehodi

na vrhu smeri Lacedelli.

v znani Tofani … nora skala!

na koncu še ene krasne linije v Primo
Spigolu

Preplezane smeri:

— Via Lacedelli, Cima Scotoni, 400m, VIII, VI   (25.6.2010)
— Via `ll vecchio leone e la glovane fifona, Tofana di Rozes, 270m, 6c+/7a   (27.6.2010)
Dejan obe smeri prosto NP, Stanka VI A0 in 6b A0

Prejšnji teden Dejan uspel v Mišji Peči preplezati smer Corto (8a).

Dejan Koren – DeKo (DUMO, TILAK)

 

Paklenica prvič, drugič …


Stanka v Forma Vivi

(Pre)dolgo smo letos čakali in odlašali s obiskom te noro dobre dalmatinske plezalske destinacije … Pač tako je, ali ni bilo časa ali pa je to lahko le izgovor in damo ostalim stvarem pač prednost.

Za prvi maj pa enostavno moramo dol. In res se to zgodi, nama se pridruži še Silvo Blaško iz našega odseka in veselo po znanih poteh …

Za Silvota je to prvi obisk te znane dalmatinske destinacije in kot otrok čaka kdaj bo na lastne oči zagledal ta tako opevan kraj, predvsem pa pod prsti začutil oster dalmatinski apnenec. Prvi dan gremo za pokušino v Stup znano klasiko – Domžalsko. Silvotu se na vrvi pridruži legendarni Vladimir Slamič – Ajo, ki je tod plezal že skoraj tri deset letja nazaj, ko niso ravno v vsaki smeri tičali svedrovci. Suvereno je Ajo prosto splezal čez Domžalsko. Veliko plezalcev je šlo že čez to klasiko, veliko generacij, kot danes, naši navezi … precej vode je preteklo med mojimi leti in leti naveze Blaško – Slamič. A vsi smo tu z istim ciljem. Vse nas vabi k temu početju, h iskanju vedno novih poti, novih smeri, novih oprimkov in vedno istih pogledov, ki se jih nikdar ne naveličaš.

V nedeljo pa grem z Lukcem pogledat Agricantus. No Luka z namenom, da smer prosto spleza, ni mu veliko manjkalo. Čez par dni jo potem uspešno prepleza. Jaz pa z namenom, da jo čim bolj spoznam in vidim, če imam sploh kaj možnosti v njej.

V ponedeljek s Stanko splezava Passengerja. Z nekaj smole se pod steno znajdeva brez vodnička in skice smeri. A z nekaj intuicije le najdeva pot proti vrhu, le v raztežaju 7b namesto v desno pod streho jo upalim naravnost, a kmalu mi je bilo jasno, da to ni to.

Sicer pa lepa in udobna smerca in vsekakor vredna obiska.

V torek se nam pridruži zopet Silvo in skupaj splezamo Brid za veliki čekić do vrha Anića Kuka. Potem se pa jaz še enkrat spustim z vrha malo naštudirat zadnji in predzadnji raztežaj Agrocanusa, in malo bolj mi je jasno vse skupaj …

Ker s Stanko imava pač službo smo se za tri dni vrnili v našo ljubo domovino. Silvo je kipel v navdušenju nad samo Paklo, nad odlično skalo, smermi in nad odlično družbo – iz novogoriškega odseka jih je bilo skoraj dvajset, iz cele Slovenije pa skoraj vsi, ki plezajo ?

Minuli vikend sva prvi in drugi maj s Stanko ponovno preživela v Pakli. V soboto sva se zapodila do najtežjega raztežaja Agricantusa po Forma vivi in na moje veliko začudenje tudi najtežji raztežaj (8a) v drugo prosto splezal. A ker si taka smer, tako kot vse druge zasluži, da jo splezamo celo v enem kosu od začetka do konca, bo pač potrebno najmanj še enkrat v smer.  Do vrha stene sva potem nadaljevala še kar naprej po Forma vivi.

V nedeljo je sledilo lahkotno plezanje v smeri Capitan Pelinkovac.

Ne vem prav natančno kolikokrat sem že bil v Paklenici do danes, verjetno že precej preko dvajset krat, a vsakič znova si rečem ko odhajam, da se čim prej vidimo spet.

 Odlična skala, odlične smeri, ostri oprimki, edinstven vonj po morju, odlična Dinkova kulinarika, dobra družba, neskončne debate dolgo v noč, vonj tobaka in vrček piva se ti vsakič znova prikrade, ko se spomniš raja na Jugu. Tako močno kot sedaj ko to pišem, najraje bi bil spet tam, pa čeprav je od takrat minilo komaj dobrih 24 ur. Pakla je Zakon!

… več generacij …. vsaj četrt stoletja med njimi, nami – v Domžalski smeri

Silvo pri (bližje šestdestemu kot petdesetemu) prvič v Paklenici, navdušenje! Na vrhu Stupa.

na vrhu Passengerja

še, že tretji dan v Agricantusu … naj “cug”!

 Stanka v zadnjem R  Pelinkovca …

na “pol” poti … !

Preplezane smeri:

– Domžalska, 6a, 120m

– Passenger, 7b, 350m

– Brid za mali čekić, 5b, 150m

– Forma Viva, 6a+, 200m

– Capitan Pelinkovac, 6c, 250m

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO-Vipava)

 


PSIHOANALIZA, PSIHO DIREKT in PSIHOTERAPIJA s PSIHOANALIZO

Že ko sem prvič prišel pod ta zares fenomenalen ledni objekt pod Bavhom sem si rekel, da bi bilo nekoč lepo vse tri linije Analizo, Psiho direkt in Desnega Čljovca, splezal v enem dnevu.

In s tem namenom sva v soju čelnih svetilk z Maticom že zgodaj to soboto hodila po dolini Koritnice pod Bavh. Dokaj hitro sva opravila z Analizo in Psiho Direktom, pri Čljovcu se je pa malo zalomilo, sveča je bila preveč svečkasta in gobe preveč krhke, no vsaj nama se je tako zdelo. Zato sva začela po Terapiji, prečila v dobre razmere v levo in zaključila v Analizi.

Točno določen namen ni bil dosežen, a dan sva izkoristila in kar je najvažneje, naplezala sva se in dobrih štiristo metrov predvsem dobrega ledu in pravih zmernih težav je bilo za nama.

·
Psihoanaliza
II/6, 135m, 2h

·
Psiho
direkt – Slap za Slavca II/6, 150m, 3h

·
Psihoterapija s
Psihoanalizo II/5+/6-, 130m, 3h (13.2.2010)

 

 levo – Psihoanaliza, desno – Psiho direkt in srednja, kombinacija Terapija z Analizo

Že v soboto se nama je zdela Mebrana odlično narejena. Zato sva v torek prišla z namenom splezat Mebrano in nadaljevati po končanem prvem raztežaju naravnost navzgor in narediti samostojno smer, kot si taka smer tudi zasluži. Prvi raztežaj naju je pričakal z obilico ledu, mnogo več kot je mene štiri leta nazaj in Matic ga je suvereno splezal. Drugi raztežaj sem čim prej zaplezal naravnost navzgor v strme gobice, plezanje je bilo dobro in strmo, le na varovanje se v takem terenu ne smeš preveč zanašati. Zadnja dva kratka raztežaja sta potekala po votlih svečah, ki so pa lepo zadržale najino teže. Izstop je bil tudi vreden kakega x-a, a izjemno lepega občutka nama ni ukradel in zares lepa linija je bila splezana. In postala samostojna, lepa in ena težjih smeri pri nas.

– Membana Direkt, II/7-, X, 90°+, 60 + 60m, 5h (vse varovanje se je dalo urediti v ledu) Matic Obid in Dejan Koren (16.2.2010)

 Matic v 1.R Membrane

 

 

Matic v 3.R

 

DeKo v 2.R

 

 

Membrana – Direkt

 

Koritnica – Tisa

Z drugačnimi nameni smo to minulo sobotino jutro poskakali s spalnih vreč. A slabih dvajset centimetrov snega nam je dalo vedeti, da se bomo le stežavo spravili iz Lepene, kaj šele, da bi danes kaj plezali. A lepo se je izšlo in kot plan B za tisti dan smo imeli slap Tisa v dolini Koritnice. Slap je izgledal prav super narejen, ko je pa stvar kot prvi od blizu potipal Matic je bilo vse prej kot lahka petica. Po mojih izkušnjah, je Matic splezal solidno šestico v ledu, seveda semkaj je sodilo slabo varovanje in votel, tanek led. Ne vem kdaj sem zadnjič kot drugi plezal cel slap, a je pravi sprehod z varovanjem od zgoraj v primerjavi, da stvar v takih razmerah plezaš kot prvi.

Koritnica, Loška stena, Tisa, Wi5+/6-, 80°-90°, 130m, 4h, Matic Obid, Stanka Vidmar in Dejan Koren (29.1.2010)

 

Sokol, AC/DC, Skriti Dragulj …

Datumsko bi res moral biti v švicarskemu Sass Feeju. Ampak mi mojo noga, ki se ni še čisto opomogla od padca na tekmi v Danoneju in pristanku v sprednjih zobeh leve dereze varujočega in služba nista dovolila, da bi se kosal s smerjo najprestižnejše tekme za svetovni pokal v lednem plezanju.

Zato pa me je postavilo na kar dobre stoječe noge, odlične razmere in Juretov klic, če bi šla kaj v hribe pogledat v petek? In ob sedmih že gaziva pod steno Nad Šitom glave preverit ali so res tako bajno dobre razmere kot se je pisalo vse povprek. Izbereva si linijo, ki začne desno od Trmastih in nadaljujeva po zajedi naravnost navzgor, kjer naletiva na prve malce resne težave v smeri. Po sicer lepem pristanku poleg Juretovih nog sem se še bolj zagreto lotil raztežaja in ga tudi splezal. Potem pa so bile do vrha smeri razmere zares odlične in po približno petih urah odkar sva vstopila se že nastavljava sončku na vrhu stene. In potem celo ugotoviva kaj sva plezala.

Kar nekaj časa je poteklo odkar sva bila z Jurcem nazadnje na isti vrvi, Jure se je medtem spremenil v pravega poslovneža, malo tudi »jamra« nad kondicijo in ne vplezanostjo. A Jurc je kar suvereno vrtel Nomice v Sokolu minuli petek. Vedno se dobro imava in zabavava ko kaj splezava … pa upam, da te ne bo delo spet potegnilo za toliko časa in da ne bo treba tako dolgo čakati na tiste poglede, ki jih oko zazna in ki jim ti Jurc praviš, da so za Bogove … kot taki,  ki so bili ta petek v poznem popoldnevu na grebenu Nad Šitom glave.

Nad Šitom glava, Sokol, M6+/7, IV,70°-80°,300m, 6h, 1.ZPP, Jure Juhasz in Dejan Koren (22.1.2010)

 

Jure jo potem zašiba proti Kamniku, ker ga v soboto čakajo službene obveznosti, jaz pa v Lepeno kjer so kolegi iz goriškega odseka. Hitro se z Maticem dogovoriva za smer. Izbereva AC/DC v dolini Mlinarice. Smer je letos zares lepo zalita in narejena, razen zgornjega dry raztežaja, ki te potem pripelje v markantno visečo svečo, ki je lepo vidna že z Vršiške ceste. Dobre razmere in hitro plezanje naju že v zgodnjem popoldnevu pripelje na vrh smeri. Smer je zares markantna in lepa naravna linija. Priporočam, saj je letos zelo lepo narejena in tudi varovanje se da namestiti »skoraj« povsod.

Mlinarica, AC/DC, M8-, IV/6, 300m, 5h, Matic Obid in Dejan Koren (23.1.2010)

 

AC/DC …

 

Matic v prvem raztežaju

v naj raztežaju …

Že v soboto ko sva sestopala z Maticem iz smeri AC/DC, sva malce prej kot bi mogla zavila v grapo in opazila zares lep slap, ki se pne preko celega kamina do vrha. Potem malo povprašava še ostale, če je bila stvar že kdj preplezana in Rok nama odvrne, da ga je že on zaznal ko je šel na izvidnico v dolino Možnice, pa da nihče ne ve zanj. Takoj je bil plan za nedeljo že narejen. Z nama gre potem še Jernej Arčon in slap nas ne preseneti s takimi težavami kot smo na prvi pogled mislili. Res je vreden obiska.

Mlinarica, Skriti Dragulj, WI5, IV, 200m, 3h, prv. Jernej Arčon, Matic Obid, Dejan Koren (24.1.2010)

Dostop:

Od cestarske hiše na 38. ovinku vršiške ceste sledimo najprej kolovozu nato lovski stezi proti Planji, ko smo nekje nasproti sveče smeri AC/DC se spustimo v korito Mlinarice in hodimo še cca 10 min naprej ko z desne strani vzremo ozek kanjon in slap, ki se pne v skokih proti vrhu. Od avta cca 30-40 min hoje.

Sestop:

Sledimo še malo proti koncu grape cca 100m nato zavijemo levo čez ruševje in se spustimo v veliko grapo, plaznico in po njej na izhodišče.

 2.R

 Jernej v 3.R

Matic v lepem in najtežjem raztežeju Skritega Dragulje

 Jernej proti vrhu zadnjega težjega raztežaja.

 še na hitro narejena skica slapu….

 

Kandersteg …

ICE  CLIMBING  FESTIVAL

Kandersteg  8.-10. Jan 2010

v enem “naj” sektorju za dry in mix smeri

 kvalifikacjiska smer

    Kar nekaj let od kar sem malce bolj zares poprijel za cepine je v meni tlela želja obiskati festival lednih plezalcev v švicarskem Kanderstegu, ki se vsako leto odvija v prvem vikendu v januarju. Končno se mi je letos časovno uspelo uskladiti, da končno obiščem ta ledeni raj.

Zgodaj sva s Stanko v četrtek krenila na pot z namenom, da bi nama ob morebitnem tekočem prometu na poti ostalo še kaj časa za plezanje. In res v zgodnjem popoldnevu že plezava lep in pretežno lahek slap streljaj proč od vasi.

    Drugi dan se napotiva plezat v Staubbach, naletiva kar na polno zasedenost slapov, zato se zapodiva v lep mešan teren kar solidnih razmer. Zvečer sledi uradna otvoritev festivala z vsemi ceremonijami in diaprojekcijo o skalnem plezanju Bernarda Arnolda.

    Najino soboto nameravava zapolniti predvsem z programom in urnikom festivala, ki kar poka po šivih od dobre organizacije in sponzorske podpore na vseh področjih.

Skupaj s Klemenom si ogledujeva kvalifikacjisko smer za moške in se čudiva, da je festival pritegnil veliko pozornost tako za tekmovalce kot gledalce. Na štartni listi nas je kar 75 fantov in 35 deklet. Smeri so bile zanimive in dokaj logičen, odločal pa čas in eksplozivnost plezalca. V odličnem vzdušju preko celega dneva je potekalo druženje začinjeno z malo tekmovalnosti. Pod večer pred Velikim finalom pa odlična in srčna pripoved o dejanjih odličnega slovaškega alpinista Doda Kopolda, ki ima osupljivo bero odličnih vzponov zadnjih treh let v Himalaji. Nove smeri na Great Trango, Anapurno 1 in nekaj odličnih ponovitev slovaškega alpinista uvršča v sam vrh svetovnega alpinizma. Potem je sledila še finalna tekam v ženski in moški konkurenci. Kljub pozni uri, tekma se je začela šele ob desetih zvečer, je privabila ogromno gledalcev, ki smo uživali ob res dobri predstavi trenutno najboljših tekmovalcev z lednimi orodji.

V nedeljo sva se potem s Stanko namenila plezat kratke mix smeri v dolino Ueschinen.

    Za celotno predstavo in sliko festivala, ki je potekal v zares pravem zimskem vzdušju enostavno ne najdem dovolj dobre besede za hvalo. Organizatorji so se vseh stvari lotili in dokončali profesionalno, a tako se da stvar urediti, če k stvari stopijo pravi ljudje, ki znajo v dobri meri poskrbeti, da so vsi prisotni zadovoljni. Tako na eni strani sponzorji in donatorji, ki jim je cilj dobra reklama in posledično prodaja in na drugi pa gledalci, tekmovalci, domačini in sami organizatorji, ki so v tej vasici že kar lačni vsakoletnega eventa, ki plezalce druži že vrsto let. Z bučnim aplavzom, ki ni potreboval razlage, je množica na koncu pozdravila zadnje besede organizatorja in direktorja Black Diamonda v Evropi, ko je z navdušenjem dejal; vidimo se naslednje leto spet tu v Kanderstegu.

 

v slapu Almenalpfall

 v
smeri Reise ins Reich Eiszwerge


dry tekma …

Mission Possible, Ueschinen

Preplezane smeri:

čet. 7. jan

Almenalpfall, (III, 4, 200m)

pet. 8.jan

Reise ins Reich Eiszwerge, Staubbach, (III, M6+, 175m)

sob. 9.jan

Udeležil sem se tekme v okviru festivala in končal v polfinalu. Skupno pa na 11. mestu.

ned. 10.jan

Kombination, Ueschinen, M8+, NP

Mission Possible, Ueschinen, M11, RP (2.poiz.)

Dejan Koren – DeKo (DUMO)

 


Obraz Sfinge

na vrhu, pred spustom …

Sfinga tako zveneče ime! Je del Stene. Obraz je pa smer, ki je v njej. Toliko zgodb ima kot le malo katera! Zgodb, plezalcev, celo svoj film, knjigo … In končno sem se počutil dovolj močnega in pripravljenega, da sem jo šel pogledat. Moral sem dvakrat pod oz nad njo, a naposled le prosto splezal čez streho na njen malo skrušen rob.

V smer sva s Stanko prišla iz vrha, iz Plemenic. Ja vem, da se ne spodobi, ampak enkrat je bilo dovolj plezati tisti »biser« do pod Sfinge, dve leti nazaj sva z Jurcem splezala Raz mojstranških veveric.

Če na svojo roko in izkušnje naredim primerjavo obeh smeri, dam gladko Raz pred Obraz, predvsem zaradi izpostavljenosti, zračnosti, skale in lepe linije…

Je pa smer ne glede na vse vredna obiska in lepo jo je imeti v svojem predalčku preplezanih smeri.

Obraz Sfinge, Triglav, IX/IX+, VII, 150m, Dejan RP, Stanka VII AO,   12.8.2009

v Obrazu …

na vrhu Sfinge …

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO-Vipava)

 

Tofana di Rozes in Cima Piccola – Good bye

Minuli vikend 26.7.2009 smo se zadrževali v Tofani. S Stanko sva plezala smer Good bye, smer je zares lepa in Massimo Da Pozzo se spet izkaže z iskanjem lepih prehodov in nekje malce “škrtarjenjem” s svedri.

V Toffani je to moja šesta smer istega avtorja.

Good bye, Tofana di Rozes, 7b (7b obbl), 350m, Dejan vse NP, Stanka 6b A0

v prvih raztežajih

 v naj “cugu”

hm hm kje že gre naprej … svedri??

Gelbe Mauer, Cima Piccola

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO- Vipava)

 

Dolomiti


 


Nekaj novic iz zadnjih tednov oz dvakratnem obisku Dolomitov …

Že pred časom so plezali v Karnijskih, v Sapadi, Dejan Koren (DUMO) v navezi s Stanko Vidmar smer Mazzilis Frezza (VI+, 300m) v Campanile delle ganziane, isto smer sta dan potem plezala še Tomaž Cingrle in Maja Gregorič (oba AO-Nova Gorica). Drugi dan je s Stanko preplezal še smer Nuovo che Avanza (7a, 350m) v Avanzi.

Dejan Koren (DUMO) vse plezal v vodstvu in prosto NP.

Minule dni so se
zadrževali v osrčju Dolomitov…
Dejan je šel malo “pogledat” smer Via Italia 61 in na njegovo veselje,
kljub mnogim poizkusom v težjih raztežajih, jo je tudi prosto
preplezal v enem dnevu. Zares je smer fascinantna! Odlične prehode
poišče čez dve veliki strehi.
Za vrhnji  del smeri nad
polici ni bilo volje, predvsem pa časa in vremena, dežne kaplje so
že začele padati iz črnih oblakov.
Pri vzponu ga je varovala
Tina Rupnik (AO Vipava), hvala ji za potrpežljivost!

Čez dva dni so potem plezali naprej, ko so počasi prišli h sebi,

Dejan se je podal v lanski dolg v Tofano di Rozes smer Da
Pazzo vecchio pazzo in jo tudi prosto splezal, prvi najtežji
raztežaj v drugem poizkusu, ostalo NP.
Dan zatem sta s Tino plezala še v Cinque Torri …
Nori dnevi so se
prehitro odvili in samo vprašanje vremena in malo tudi časa je,
kdaj nazaj, nazaj v ta raj … projektov je še ogromnoooo!!!!

  • Via
    Italia 61, Piz Ciavazes, Sella, (8a, 230m)

  • Da
    Pazzo vecchio pazzo, Tofana di Rozes, (7c, 350m)

  • Columbus,
    Cinque Torri, (7a, 120m)   Dejan NP

 Vse te tri smeri je Dejan preplezal prosto v vodstvu s Tino Rupnik (AO Vipava).

 

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO-Vipava)

 

Brid Klina – Paklenica

Ta konec tedna je AO Vipava organiziral pravo skupno turo v Paklenico. Ob paleti različnih, predvsem lažjih vzponov, izstopa prosta ponovitev smeri Brid Klina (7b+, 350 m) v Aniča Kuku. Dejan Koren je smer preplezal prosto in v vodstvu, kar nekaj raztežajev “šele” v drugem poizkusu. Gotovo po izpostavljenosti nekaterih raztežajev najbolj fascinantna smer v Aniča Kuku. S Stanko sta preplezala še Depresijo (6b,120m) in Brid za mali čekič (6c) v Stupu. Vikend je zaključil z Boštjanom Bizjakom v smereh Pero (6a, 120 m) v Stupu ter Brot und spiele (6b, 120 m) v Kuku od Skadelina.

Brid Klina, Anića Kuk, Paklenica, 7b+, 350m, 8h, Dejan Koren RP in Stanka Vidmar (2.5.2009)

 

Velikonočna Paklenica

Res smo dobro blagoslovili pravkar minulo Veliko noč, res pestra druščina iz cele Slovenije se je zbrala v tej dalmatinski destinaciji. S Stanko sva bila dogovorjena z neumornima zakoncema Praprotnik, naključno smo srečali še vse, ki ta trenutek radi plezajo oster dalmatinski apnenec.

Prvi dan sva s Stanko splezala Rajno, za njo je bila tudi krstna smer v steni Anića Kuku, res je dobro fajtala in le dvakrat “posleparila” s kompletom, da je prišla čez.

Drugi dan sva s Miho napadla Dinkota, najprej smer, nato pa še lastnika odlične istoimenske oštarije, po katerem je smer tudi dobila ime. Pa da ne bo pomote, prvi napad se je vršil v smeri, da jo prosto splezava, drugi pa z pojedino odlične kulinarike. Stanka in Milena sta ta dan splezali smer Kraški Slovenski Tržaški Sizbek. Tretji dan pa sva potem, že malce utrujena s Stanko splezala še BWSC v Debelem Kuku.

Res se potem človek vpraša, čemu vse to pehanje iz dneva v dan po nikoli zadoščenem, kaj nam sploh še ostane, … in potem ko glavo nasloniš nazaj in puhneš cigaretni dim v zrak in malce omamljen od Karlovačke zagledaš se v nebo, ki je polno zvezd, ki sijejo isto kot tu, le da je dan prijetnejši, ker si spet plezal, spet si bil med prijatelji, spet si stisnil roko soplezalcu na vrhu stene, spet je to to za kar resnično živiš, kar skromno prosim, da nikoli ne ugasne, vsaj med nami ne, dragi prijatelji, plezalci …

PREPLEZANE SMERI:

  • Rajna, 7a, 350m, Dejan in Stanka, Dejan vse NP, Stanka 2xA0

  • Nema Dinka do Dinka, 7b, 290m, Miha P. in Dejan, Miha vse NP, Dejan RP

  • Big Wall Speed Climbing, 6c+, 220m, Dejan RP, Stanka 6a, A0

Dejan Koren – DeKo (DuMo, AO Vipava)

 

Chamonix, Riofreddo, Zelenci, Lukež, …

Le Dame du Lac 

Nuit Blanche

Po Patagoniji sem končno čakal spet “domači led”, stene, …. Predvsem pa, kar malo sem pogrešal star ritual, služba, dirkanje po službi na turno smuko, zapolnjen vikend, treningi, cepini, led, domači led, Log in Loška stena.

Pa se je začelo v petek že dirkamo po službi štirje (Erik Švab, Klemen Premrl, Boris Ćujič in jaz) proti Chamu z namenom plezati led. V soboto najprej splezamo Nuit Blanche (V,Wi6), v nedeljo pa še slavno “damo” Le Dame du Lac (V, Wi6+). Oba slapova sta bila zares fenomenalno narejena!  Več si lahko pa preberete tukaj. Sredi tedna, malo prej končam kot ponavadi in že dirkam proti Logu, od Roka izvem, da so v Loški slapovi dobro narejeni. In res ob 14h in 30min grem od avta pred 18h pa sem nazaj. Vmes pa, najprej Lukežev led (II+/WI4, 250m, 0.5h) sestop pod Zelene slapove (III/WI4-5, 400m, 1h), razmere v obeh Odlične. Še domačin me povabi na čaj in zelo ga zanima kje sem tako dolgo hodil dol iz Lukeža, potem pa sem povedal, da sem šel malo “naokrog” čez Zelene …

Zeleni slapovi in Zelenci.

Končo vikend, super vreme, zato se s Stanko v soboto zjutraj znajdeva v dolini Mrzlih vod …

Riofreddo, v celoti.

A ne sama, za nama kmalu prihitita Jernej in Matic iz novogoriškega AO.

spodnji del Riofredda (III+/Wi5, 400m)

Stanka v “akciji” …

V nedeljo pa spet proti Logu, ta dan splezava spodnji del Zelenih slapov in nato zavijeva v Zelence (III/WI5, 200+200m). Izkoristiva še zadnje dobre razmer v Loški to zimo, baje je bilo obilo tuširanja dva dni po tem.

Dejan Koren – DeKo

 


Big Beng

Pravkar ugašajoči se vikend sta Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) in Stanka Vidmar preživela v Dolomitih. Tam je Dejanu uspel vzpon v smeri Big Beng (M 12) Maura Boleta – Bubuja. Smer poteka čez cel strop votline v jami nad dolino Val di Landro. V jami so razmere odlične.


Dejan v Val di Landru

 

Razmišljanje

Ravnokar sem prebral članek z istim naslovom, Martininega mišljenja … (op.p. Martina Čufar ena najuspešnejših slovenskih plezalk zadnjih let).Tako enkratno lepo je brati njo, take ljudi, ki energija kar kipi iz njih samih. Tooooliko ti dajo, toliko naučijo, oh vedno vzamem na odpravo njeno noro dobro knjigo Z glavo in s srcem do vrha! Vsakič znova kaj novega izvem, vsakič se kaj novega naučim, vedno rad strmim za ideali, z njihovo pomočjo dvigujem svoje lastne meje, ki me ženejo naprej, da bom jutri boljši od danes, to so moji načrti do moje pozne jeseni …

Sledi stopinjam svojega srca, ki edine točno vedo kaj hočeš! Ta naš alpinizem je čudna reč, se strinjam z večino, ki je tega mnenja. Samo še to splezam, samo še to, pa ono, pa tretje in teh ciljev in projektov ni nikdar konec. In hvala Bogu, da je temu tako! Malce  hudo realistično se to sliši … Ja preprosto je to edinstveno početje meni tako lepo pisano na dušo. Hvala, Vsem! Ki mi sledijo ob moji Poti vsakdana.

Do kje te pa žene ta alpinizem je pa tako kot pri vsaki stvari. Do tam, do kje sam dovoliš! Upaš! Si pripravljen graditi, truditi, žrtvovati in nenazadnje živeti. Ja pri vseh so najprej sanje. Iz njih nastanejo dejanja, ki gradijo prihodnost in prostor za nove cilje in sanje! Leto (z)mešanega plezanja se izteka tudi za mene. Podarilo mi je več kot največji loto zadetek v tem letu. Ne materialno, to zagotovo ne. Ampak sreče, notranjega zadovoljstva pa toliko, da sem imel včasih občutek, da bi ga lahko izvažal. Res sem tudi precej treniral, ni bilo malo dni ko sem po deset urni službi končal dan še z preko dvesto petdesetimi zgibi. In teden z petimi plezalnimi dnevi. Res ti to »ukrade« kar nekaj časa. Ampak vzameš si ga za tiste stvari za katere so ti prioriteta! In pri meni to ni težko ugotoviti. In niti sekunde mi ni žal, ki jo namenil temu mojemu početju, čeprav se kdaj sprašujem ko treniram kot nor, kaj za vraga mi je tega treba. ?? A odgovor dobim kot že tolikokrat do sedaj, na vrhu smeri, stene, gore. Več delaš več plačila te čaka na koncu meseca. In isto je pri vseh stvareh. Težje treniraš, težje stvari plezaš. Večje zadovoljstvo te čaka po vzponu. Teh občutkov ti noben ne more vzeti, ti jih oropati. Seveda so tudi dnevi, tedni ko ne splezaš nič. Nič ne gre po načrtu. Obupuješ nad svetom, treningom, nad samim sabo. A po vsakem dežju posije sonce, le potrpljenje moraš znati zalivati počasi, da vzklije na dan ko je čas za to. Preprosto logika, ki ni vsakemu jasna in včasih se mi zdi, da lažje splezam mojo najtežjo smer, ko zanjo treniram kot nor po več tednov, kot nekomu razložiti smisel mojega početja. A z leti tudi koža dobiva tršo prevleko in lažje prenaša ogenj. Lepo je leteti ko vzhodnik lepo pihlja. Težje pa ko niso pogoji. In vedno bo lev lovil lisico. Tako pač je. In prav je tako. Veliko je včasih treba vložiti v setev, da lahko potem žanjemo, ki pa ni nujno, da bo obilna. Ni nujno, da bomo splezali to kar smo si zadali,veliko objektivnih nevarnosti preži na nas že prej kot pridemo pod samo smer v hribih. Lahko nas zadane kamen, odnese plaz, povozi avto že na parkirišču, a to je del vsakdana, ki nas ne sme obremenjevati. Če nas, potem izberi drug šport. Ni ravno vsak rojen za vse, tudi pri tem »poslu« ne. In bolje je kdaj obrniti kot pa za vsako ceno nekam riniti in glavo nositi naprodaj. Ja lažje je to napisati kot pa včasih narediti. Nekako moraš slediti notranji intuiciji, ki te vodi skozi labirint zaprek in nevarnosti, ki čakajo, da se morda ujameš vanje. Sam se pri sebi zdim, da nekako ujamem svoj notranji glas, ki mi pravi do kje naj grem, Ne nekako, zaupam mu, ker me še nikoli ni pustil na cedilu. Zato mu verjamem, ker vem, da brez njega sem izgubljen in včasih rabim nekaj časa, da ga prikličem nazaj. Ker tako kot vsak, tudi jaz brez njega ne morem živeti, še posebej ne, na konicah prstov nekje daleč nad zadnjim vpetim kompletom …

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO Vipava)

 

Jesenska Paklenica

 

Minuli vikend v Pakli. Krasna klapa Jure Juhasz, Nina Habjanič, Marko Belingar (AO Novo mesto) in Dejan Koren (DUMO, AO Vipava).

V Kamnu modrosti, zadaj mogočni Anića Kuk

Takšnega miru kot to soboto še nisem doživljal v kanjonu Paklenice, mogoče tudi zato, ker smo bil v tem delu Anića sami. Z Nino sva se odpravila v The show must go on
(6c, 280 m), res lepa smerca v kar kičasto kompaktni skali. Jure in Marko pa sta vstopila v Ljubljansko
(6a+, 220 m). Hm, Marko je to smer prvič plezal pred dvajsetimi leti, ko v smeri še niso tičali svedrovci. Ja, včasih je bilo vse bolj na psiho, danes pa, ko mi Abraham že diha za ovratnik, je pa treba vseeno zlezt, tako kot nekoč, z lastno močjo, se smeji pravkar izrečenemu komentarju Marko. Popoldan se kar malo namučim še s Kamnom modrosti. Modrosti??

 


V smeri Kamen modrosti (7b+/c)

Zvečer pa mine kot ponavadi s Karlovačkov roki pri Dinkotu in poslušanju zgodb iz Markovih ust, ki je bil v Pakli že davnega 1983, ko je večina pri naši mizi ravno dobro shodila, ali pa še to ne.

V nedeljo se z Nino zapodiva v Šubaro(6c+, 35 0m), hm malčk bolj resna plezarija kot dan prej pa čeprav smer nosi zelo podobno oceno. Ja, Frančkova generacija je imela drugačno kotacijo za podajanje ocen kot smeri Pezzolatota … Lepa klasika in resno plezanje, če še friendenamenoma pustiš v avtu. Marko in Jure pa dan izkoristita za plezanje v Stupu.

 


Nina v Šubari direkt

Plezalce nas družijo predvsem skupni interesi, čim več plezati. Dan po dobrem vzponu je odličen ne glede koga imamo ob sebi. Pa saj vsi radi to počnemo, če gremo že plezat skupaj. Je pa z ljudmi s katerimi se raje navežemo na isto vrv to toliko lepše, da vsej stvari lesk, kot pravi kontrast dobri fotografiji. Zato toliko rajši plezam z ljudmi, ker vem da brez kančka zavidanja vpijejo nate, da narediš poslednji gib … Zato tako rad plezam z Vami. Le kdaj gremo spet kam Jurc? Vem, da si vsi to tako želimo!

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO Vipava)

 

Minuli vikend …

V času spominov in jesenjske mavrice…

Ko se le počasi vrača vsa voda v svojo strugo, le začnem spet »normalno« plezati … Spodobilo bi se, da ta sobotni večer preživimo v Ospu, kjer nas je s sliko in glasom popeljal, že štiri desetletja aktivni alpinist Ta Črni – Filip Bence, po njegovi zelo uspešno prehojeni poti, Njegovega alpinizma.

No ta dan sva s Stanko preživela v Babni in potem še ob ogledu ekstremno super hitrih naših najboljših plezalcev v Magični gobi. Čas Bečana pa tak, da se človeku, ki je smer že preplezal poraja vprašanje, kaj si potemtakem delal ti dober kos dneva v smeri??? Noro!


No naslednji dan pa sanje za dušo. Lahkotno plezanje in pohajkovanje po stenah nad Tolminom.

V Novem Vrhu plezala Zajedo Pojoče travice (VI-, 100m, Stanka plezala celo smer v vodstvu NP) 

Potem pa, če si še fotografsko vsaj malo nagnjen, oko kar noče in noče izza okularja, in kazalec le avtomatično pritiska na sprožilec … Moj najlepši letni čas v sredogorju …

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO Vipava)

 

Leti, leti …

 

 

Včeraj 5. oktobra je prijetna druščina (mladoporočenca Tine & Petra, Miha & Katja in Stanka & DeKo) krenila plezat v Lumignano, odlično plezališče, oddaljeno kakih šestdeset kilometrov severno od Benetk.

Krasna druščina, briljantno okolje, noro lepe smeri, malce prevroč dan, sami superlativi bi lahko stali pod črto tega krasnega nedeljskega dne, ki se je počasi nagibal h koncu, če nas ne bi pretresla vest o še eni izgubi enega od stebrov in biserov slovenskega alpinizma … Ja Mihe ne bomo nikoli več videli v živo … Toliko ti da, ta alpinizem, mnogo več kot kdaj pričakuješ, tako nam vsem bogati to naše edino življenje, a v trenutki ti vzame lahko prav to. Žal je prst usode tokrat pokazal nanj.

 

Tako krhko se včasih počutim, tako nemočen, da bi kar nekam zbežal. In danes enostavno sem moral. Fotoaparat mi je visel prek ramen ko sem že v globokem popoldnevu počasi stopal proti cerkvici Sv. Nikolaja. Tako počasi, da sem od zunaj gledal, če sem res jaz, zakaj ne tečeš kot ponavadi sem slišal od nekje klice, pa jim enostavno nisem odgovoril. Preveč sem bil zatopljen v misli, v stene naše Ture, v lepe odstavke smeri, ki se pnejo kvišku iznad cerkvice. Kot martinček se potem nekaj časa pred vrat cerkvice nastavljam soncu. Tako lepo je tu, tako spokojno lepo, tako sem hvaležen, da mi je dano dihati ta zrak, zreti nova in ista obzorja, ki se jih nikdar ne naveličaš, ki ti toliko dajo, toliko povejo, čeprav le nemo stojijo tu in kljubujejo vsemu, že tisočletja,… Potem se le odpravim in malo po dolgem in po čez plezam to naše vegeterjanstvo in odstavke lepe kompaktne skale, to je nekaj za dušo, za pozna leta, si vsakič znova ko sem tu prišepnem. Malo se ustavim, fotkam noro lepo rdeč Ruj.

 

In naposled sem na vrhu in tu se šele zavem, da dan počasi ugaša, malo pospešim korak in preko vrha Ture jo uberem tekom v dolino.

 

 

Potem spet počasi, kot, da ne bi bil jaz hodim v temi proti parkirišču, le ta stavek sem počasi koval in iz tega dne, ki je že ugasnil, sem se spet nekaj naučil in vem, da se je potrebno žrtvovati za svoje sanje, za cilje, hrepenenje nas vodi naprej, po tej poti, ki ji nikdar ne vidim konca, pa čeprav vemo vsi, da nekje je, za vsakega, zato izkoristimo sleherni trenutek, ker zmoremo in sedaj je naš čas, da ga izrabimo, sedaj smo na odru. Odru življenja našega in rad bi ta oder delil z vami prijatelji, zato mi ne predčasno odhajat …

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO Vipava)

 

Magična goba

Dolgo je v meni tlela želja prosto splezati Gobo v Veliki osapski steni. Nekako nikoli se nisem zdel dodobra vplezan, da bi zmogel tako smer prosto ponoviti v enem dnevu, za kaj več pa si itak nisem upal pričakovati. Oziroma vedno so prišli hribi in ostale smeri v prvi plan. No, pa se je vse skupaj le poklapalo, lep dan, mogoče malo prevroč, malo prepričevanja Stanke, da me gre “zihrat”, pa nora in še enkrat nora smer, ki je res ubranila vse tiste superlative, ki sem jih slišal iz ust tistih, ki so smer že plezali.

Res se za tako smer tristo procentov več zmotiviram, da smer prosto preplezam kot denimo eno smerco v plezališču, tak sem. Dodobra sem se spoznal v teh letih plezanja. Vem, da se potem zdim nekomu malo čuden, da se preprosto “zvrnem” v eni smerci denimo 7a v plezališču. Medtem, ko teden prej zlezem v večji steni oceno več in to na pogled. Ampak tudi motivacije imam za tristo procentov več v večji steni. In to so moje sanje, plezati dolge smeri, … Plezališča so mi le za trening in prijetno druženje, za kaj več pa …

Magična Goba, Osp, 7c, 140 m Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) in Stanka Vidmar Dejan celo smer plezal prosto in v vodstvu.

Dejan je v četrtek 25. tega meseca uspel prosto preplezati “svoj Osapski projekt” Fantasic voyage (8a/a+, 25 m). Za uspešen vzpon se zahvaljuje Mateji (AO Vipava), ki ga je pri plezanju varovala.

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO-Vipava)

 

Campanile

V sredo 3.9. sta Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) in Silvester Blaško (AO Vipava) plezala v dolini Val Montania v krasnem tristo meterskem stolpu (Campanile), ki se dviga kvišku konec doline.

Plezala sta smer Via normale (V, III, 200 m, sviluppo 290 m).

Res pravi biser smeri v odlični skali in ambientu. Vredno obiska!

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO-Vipava)

 

Dolomiti …

V soboto sta Dejan Koren (AO Vipava, DuMo) in Stanka Vidmar (AO Vipava) plezala v Cimi Ovest smer Cassin – Ratti (VIII, 450 m). Lepa klasika z obilo zanimivih prečkic. Kapo dol R. Cassinu in V. Rattiju, da sta pred več kot sedemdeseti leti potegnila tako smer.

V nedeljo sta uživala v Tofani di Rozes – Castelletto v smeri La grande guerra (7a, 210 m). Lepa smer v zares odlični skali. Dejan je obe smeri plezal v vodstvu in NP.

 

 

Mojzesova smer …

Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) in Stanka Vidmar (AO Vipava) sta 23. avgusta preplezala v Vežici Mojzesovo smer (VIII). Smer je visoka 200 metrov in sta jo zmogla v petih urah. Dejan plezal prosto NP in celo smer v vodstvu.

Spominska smer Danila Goloba, ki sta jo splezala Marko Prezelj in Matjaž Wiegele leta 1994. Lepa in logična smer v odlični skali.

Mojzesova smer, Vežica, Kamniške Alpe, VIII, 200m, 1.P (Dejan Koren in Stanka Vidmar), Dejan vse plezal v vodstu NP.

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO-Vipava) 

 

Ce Vitis, Mali Rateški Mangrt …

Ker še zaradi malo otečenega gležnja ne obožuje dolgih dostopov, je danes v Malem Rateškem Mangartu Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) skupaj s Stanka Vidmar (AO Vipava) preplezal smer Ce Vitis (7a+, obl. 6c, 170m). Dejan je preplezal smer v vodstvu in na pogled, Stanka do 6b prosto ostalo A0. Zelo lepa smer v odlični skali.


Par dni prej pa je še malo pofrikal v Kozji jami pri Postojni z Matejo Pilih (AO Vipava) in na hitro opravil s bulder smerjo z oceno 8a.

Dejan Koren – DeKo (AO-Vipava)

 

Loti, Prisank …

V soboto 1. avgusta, je Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) po malce daljši prisilni pavzi spet plezal v hribih. S Stanko Vidmar (AO Vipava) sta plezala v Prisanku (Kraj sten) smer Loti (VI-/V+,III, 400m). Pravi, da je smer kar lepa, toda premore le dva malo bolj plezalska raztežaja.

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO-Vipava)

 

Vplezavanje …

…oziroma  o 5 kratnem obisku Pakle, o moji prvi 8b in o šestih smereh v Anića kuku v enem dnevu… Ko stroje počasi odložim v kot za par mesevcev in ko se zavem, da smo že krepko zakorakali v obstoječe leto in ko me odpira kot cigana že pri dvajstem zgibu na woodiju mi je hitro jasno, da se bo treba malce vplezati, če bom hotel letos poleti kaj šart po Dolomitih.


In ne prvi, ki sem spoznal, da je Rumeni sektor v naši Turi, ki je kot nalašč narejen za vplezavanje (po zaslugi Fabčiča in Betke, hvala vama) in malce več a ne predaleč oddaljene dalmatinske destinacije – Paklenice. To sta kraja, kjer smo se v zadnjih mesecih kar veliko zadrževali. Krasne smeri Aniča kuka, kot so Infinito, Black magic woman, Passenger, … pa klasike so mi dale, da sem se postopno vplezaval in naštete z različnimi soplezalci (Juretom Juhaszom, Jernejem Arčonom, Tinetom Premrlom, Luko Krajncem) tudi prosto preplezal.

Pa vredne obiska lepe stence Panettone pod prelazom Plocken Pass, kjer najdemo v odlični skali navrtanih par briljantnih smeri. Tu smo z člani AO – Nova Gorica zares uživali tisto majsko soboto, ko so še vse preostale stene ležale pod odejo snega, mi pa smo se kopali v topli in povsem kopni južni steni. Potem ko smo mislili, da se bo potrebno že prekvalificirati v plavalce le z Marjančkom (op.p. Marjan Slejko) uspeva dobiti skupni termin in oddirjava pod steno Vežice in tam prosto preplezam lepo Črno mačko (VIII/V, 200m), ki naju zaradi popolne vlage v zgornjem delu zapelje v zadnja raztežaja sosednje lepe Lahove smeri. No in ker sem se že počasi naveličal razdrapanega melišča do Rumene in sem malo po malo tudi kakšen zgib naredil sem rekel, da grem malo do Tekca pogledat kakšen pa tale Cerko izgleda. In po, eno toliko dneh kolikor prstov je sosedu še ostalo na eni roki po celo-življenskem stažu v mizarski delavnici, sem uspel tudi prosto vpeti vrv na vrhu Cerkota (8b).

In spet ne prvi in ne edini, ki mu je že dolgo blodilo po glavi splezati prosto čim več smeri v Anića kuku v enem dnevu, le najdem somišljenika. In najdem ga v zagnanemu mladcu Davidu Debeljaku (AO-Rašica). Moj projekt ga je takoj zanimal in na vrat na nos že drviva po poznanih poteh proti najinemu raju. A ko zapeljeva skozi zadnji skoraj šest kilometrov dolg tunel v upanju, da se bo končno le pokazala tista obetujoča jasnina, kolneva kot že dolgo ne. Lije pa tako, da bi najraje kar zavrtel volan za 180 stopinj in odpeljal nazaj na izhodišče. Morda pa v Pakli ne pade reče David, pogledam pa ga tako, da mu ni bilo treba spraševati kaj si mislim… Če sta že prišla dol s tem namenom, dajta vsaj provat reče Aleš, ko se nastavljamo sončnim žarkom, ki jih ni in ni hotelo v zadostni količini sijati iza oblakov.

Ma itak a! In že čez par uric plezava v soju čelk suho Mosoračo, sledita dva malo daljša in en kratek cug v Velebitači, pa klasika Albatros, lepi Klin in Nostalgija in ko je lih še nekaj dneva vancalo se zapodiva še v legendarni sprehod z zajebanim dimnikom Brahmove smeri. In, ko v temi sediva že šestič na vrhu Aniča danes in se nama jebe za vse skupaj, pa čeprav je pred nama samo še en krasen sestop in lije kot, da že celo većnost ni, nama je jasno, da s pleznjem ne odkrivava tople vode, kot nekateri ponavljajo to oguljeno frazo, le veliko, celo več nama pomeni in je pač del našega življenja in mišlejenja. Pa saj vsi vemo, kaj je rekel Čopov Joža,… napisal sem le bežen pregled mojega dogajanja v zadnjih treh mesecih meni tako ljubega početja. Še veliko drugega počnemo, vsi! Veliko je napisanega in prebranega med vrsticami, ki skupaj tvorijo celoto nekega početja. Gledišče na vse to, pa si vsak avtor in bralec promovira in določi sam.

Dejan Koren (DUMO, AO Vipava)  

 

3. plezalni vikend Tura 2008

Ko ljudje dajo od sebe vse, da bi neka prireditev uspela in ko je vse nared se mu zazdeva, da ni stvari, ki bi lahko napeljale v drugo smer… A to smotrno prepričanje ga zamegli do te mere, da pozabi še to od kje sam izhaja… In potem je začelo deževati in tega tuša z neba kar ni in ni hotelo biti konca, a mi se ne damo je kipelo iz grl organizatorjev pravkar minulega 3. plezalnega vikenda Tura 2008.

Spletna stran: http://www.planinsko-drustvo-vipava.si/CMS/index.php/AO


Ko je k vsej stvari skupaj pristopila še Komisija za Alpinizem pri PZS in tu pri nas naredila še srečanje alpinistov in pregled bogatega minulega leta smo bili še bolj našpičeni. Prilagajali bomo program vremenu, je viselo fizično in digitalno sporočilo na portalih. In nam vsem je bilo hitro jasno v soboto dopoldan, da bo plezanja v suhi skali ta vikend bore malo. Stvar smo skušali kar se da spraviti pod streho ponjav šotorov in upali, da bo vsaj nekaj gledalcev in tekmovalcev prišlo med nas …

A ko se je v poznem sobotnem popoldnevu stvar končno le pričela odvijati je velik šotor pokal po šivih od navdušenja gledalcev in glavnih akterjev minulega alpinističnega leta. Mladi Luka Krajnc (AO Celje) in že ustaljena in vedno navita mačka Andrej Grmovšek (APD Kozjak) ter Marko Prezelj (AO Kamnik) so samo še enkrat več dokazali zakaj sodijo v vrh našega in svetovnega alpinizma. Iz njih so kipele besede navdušenja nad stvarmi, ki jih zares radi počnejo in slike so samo še to dokazovale, da je v platno z navdušenjem gledalo precej velikih oči. Po zanimivih koncih sveta se pleza od sten nad Chamonixom do sten Himalaje – Charakusa, zadnje Markove odprave. Pa domače stene ne samevajo, bilo je opravljenih veliko lepih ponovitev in nekaj prvenstvenih smeri. Dolomiti, zibelka odlične skale je tudi lani gostila mnogo slovenskih plezalcev….pa odprava Grmovškov v Indijo je skozi mnogo lepih fotografij prepričala o zanimivosti in prvobitnosti te zares lepe pokrajine. Pa zagnani Luka, je opravil veliko odličnih vzponov v kopni skali, kombiniranih smereh ter vzpon v steni velikih Jorassov. Potem pa je še eden najboljših primorskih alpinistov vseh časov Peter Podgornik predstavil bogato in zanimivo alpinistično prehojeno pot. Od Nekje do Nekoč nas je s sliko in besedo popeljal letošnji Abrahamovec. Zares pestra in zanimiva je njegova prehojena pot, ki kar traja in prav je tako.

Srečno še naprej Peter!

Potem že malo zasedeni smo se obrnili proti umetni plezalni stenci kjer so na “tekmovalce” čakali dve drytooling smerci za finale. Kjer se je potem na malce bolj začinjeni smerci še malo za šalo malo za res pretegnilo osem mladcev. Zanimiva tekma pod žarometi je privabila tako navijaško razpoložene gledalce kot nabrušene tekmovalce, vmes pa odlične in na mestu prave komentarje ene lahko rečemo legend primorskega plezanja Igorja Badaliča – Alpija.

Nisem ravno rosno mlad, a vseeno nisem še takrat hodil v Osp, ko se je treslo Eličino dvorišče ob vikendih zvečer, ko se je pilo in stresalo neskončno šal na ta in on račun … Že tako velika moja ušesa postanejo še večja, ko kakšen od tiste garde začne poročati štorije o tistih časih, o plezanju, o klapi, ki je živela za plezanje. Iz oči nekaterih sem tisti večer razbral nostalgijo o vsem tem. In prisežem, da je že na zunaj videti človeka, ki živi za stvar, ki jo počne s srcem. Že globoko preko polnoči, ko kar ni hotelo in ni hotelo nehati deževati, smo počasi ugasnili luči in zapustili prizorišče dogajanja, ki je navkljub zares grdemu vremenu privabil precej ljudi, ki jih stvar zanima in ki se ne ozirajo na vreme in nam samo potrdilo, da je vredno vztrajati pri takšnih prireditvah.

Že čez par uric smo se kot deževniki pojavili nazaj, kjer je eden glavnih “krivcev” za nastanek dveh odličnih plezališč tu v neposredni bližini Vipave Marko Fabčič že koval smerco za mlade nadobudne mladenke in mladeniče. Preko dvajset “tagajstnih” mulčkov se je kot za življenje borilo doseči zadnji grif na vrhu umetne stene. In bilo je vredno opazovati kako se je treba truditi za svoj cilj! Bravo otroci!

Da bi še večino zastavljenega programa spravili skupaj je potem sledila še tekma v hitrostnem plezanju. Žal tudi ta prestavljena iz skale na našo skulpturo, ki nam je v danih razmerah več kot odlično služila. Peščica posameznikov botruje temu, da taki dogodki živijo, dihajo iz leta v leto… In prav ta kolektiv organizatorjev je najbolj zadovoljen, ko vidi vedre obraze prijateljev, soplezalcev in ljudi, ki tudi živijo za ta krasni cirkus, ki ga ponuja alpinizem in ta šov, ki se odvija okrog njega!

Lahko sije dvoje sonc in več lun na nebu ti kaže pot. Če ni v glavah jasnega golega prepričanja, da neka stvar pač enostavno mora biti, četudi deževne kaplje neusmiljeno padajo in ti skušajo vzeti še tisti kanček upanja, če si na pravi poti. In na tej poti bi radi ostali s tem našim dogodkom tudi v bodoče, to naglas zatrjujemo organizatorji minulega plezalnega vikenda pod stenami naše Ture.

Tekma drytooling:
1. Luka Krajnc (AO Celje)
2. Dejan Koren (AO Vipava)
3. Marjan Slejko (Ajdovščina)
4. Matija Nabergoj (AO Vipava)
5. Miha Stopa (AO Vipava)
6. Peter Mežnar

Tekma težavnost mlajše deklice:
1. Larisa Fabjan
2. Eva Krapež
3. Špela Fabčič

Tekma težavnost mlajši dečki:
1. Vid Štrancar
1. Miha Hajna
2. Tadej Črnič

Hitrostna tekma moški:
1. Matija Nabergoj (AO Vipava)
2. Benjamin Kodele (AO Vipava)
3. Dejan Koren (AO Vipava)

Hitrostna tekma dekleta:
1. Špela Fabčič (AO Vipava)
2. Nina Habjanič (AO Novo mesto)
3. Urška Kete (Ajdovščina)

S pomočjo sponzorjev in donatorjev prireditve nam je bilo mnogo lažje.

Hvala tudi Vam:
DUMO, City Wall, ClimbersOnly.net, KIBUBA, FAMA, Nova Oprema, Mlinotest, Fructal, Agroind Vipava, Nova KBM, Bar Pri Marjanci, KS Gradišče, Aeroklub Josip Križaj Ajdovščina, radio Ognjišče, radio Nova, radio Robin in Vinarstvo Srečko Premrl

Dejan Koren, AO Vipava

 

Nightmare on Wolf Street


Še triindvajseta smer v zadnjem devetnajstem dnevu na odpravi je bila Nightmare on Wolf Street (V, M7+,WI6+, 175m), ki sta jo preplezala Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) in Jure Juhasz v Stanley Headwallu.

Spletna stran: http://www.gore-ljudje.net/novosti/34794/

 

Legendarni Musashij …

 


Dejanu uspelo tudi v legendarnem Musashiju (M12) …

 

 

Dejanu Korenu (DUMO, AO Vipava) je uspelo v smeri legendarnega Willa Gadda Musashi (M12) v 3. poizkusu, kar je 2. slovenska prosta ponovitev smeri. 

Musashi je ena prvih smeri na svetu z oceno M12, povsej verjetnost je Dejanu uspel prvi prosti vzpon v enem dnevu!

Še nekaj ostali smeri, ki jih je splezal Dejan:

  • Pilsner
    Pillar (WI6, 300m)

  • Central Pillar v povezavi s Weeping Pillar v Weeping wallu (WI6, 350m)

  • Curtain Call (WI6, 135m)

 

 

 

Tsunami (M12)

Sicer zapoznela novica, vendar dobra. Dejanu Korenu (DUMO, AO Vipava) je uspelo prosto preplezati letos zelo kopno kombinirano smer Tsunami (M12), ki se nahaja v dolini Val Savarenche.

 

 

 


Val Duran

V nedeljo, 27.1., sta se Erik Švab (SPD Trst) in Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) mudila v italijanski dolini Val di Fassa, natančneje v Val Duranu. V Prinotejevi jami je Dejan, ker se pač smeri Per la Madonna (M10) ni dalo izplezati na rob votline, ker je bila sveča preskromna, uspel na pogled preplezati smer Traversse (M8, 20 m).

 

Furnel …


Srečanje lednih plezalcev Fournel 2008

Srečanja v francoskem Fournelu, ki je trajalo od 10. do 13. januarja 2008 sta se udeležila: Jure Juhasz (AO Novo mesto) in Dejan Koren(DUMO, AO Vipava). Na povratku pa še M11 za povrh!

Dejanovo poročilo: 

Vesel sem bil potrdila, da se bova z Juretom udeležila letošnjega že 17. srečanja lednih plezalcev v francoskem L’Argentieru la Bessee. Komisija za alpinizem pri PZS je tudi letos poslala dva plezalca iz naše domovine na srečanje v Francijo. Ko s pomočjo navigacije le parkirava avto pred dvorano, kjer se je dogajalo “notranje” srečanje plezalcev in predstavitve naj blagovnih znamk tega cirkusa,… ugotoviva da se je zgoden odhod od doma obrestoval, da sva imela čas za potipati še isti dan led v najbližji dolini Argentiera.

V dolini Freissinieres se kar nisva mogla nagledati te lepe zimske pravljice, ki jo skova narava sama. Dneva je bilo še za približno tri urice in bilo se je treba hitro obrniti, da sva začutila pod udarci cepina in derez tisto za kar sva prišla v ta raj. No, v drugi dan se nismo zbudili v takšno jasnino kot dan poprej. Iz sivega neba je že rahlo naletavalo. Ko smo pa z organiziranim prevozom prišli v “glavno” dolino Fournel, ki je tod ena najbolj bogatih s slapovi je bila dodobra obdarjena z novozapadlim snegom, ki ga tisti dan ni hotelo biti konca. Z Juretom sva se odločila za eno izmed klasik te doline – slap Davidoff, ki je res ponujal uživaško plezarijo. Škoda le, da je bil zaradi obilice snega in nevarnosti plazov najin prvi dan plezanja v tej dolini hkrati tudi zadnji v tem terminu. Tretji dan so organizatorji zaradi varnosti pred plazovi zaprli obe glavni dolini (Fournel in Freissinieres) tako, da so nas zapeljali v uro proč oddaljen kraj Ceillac, kjer nas je kar nekaj tisti dan uživalo v istoimenskem sektorju, ki ponuja par lepih mix smeri. Tu seveda ne morem mimo odlične organizacije, ki zasluži same superlative. Zares se ti poraja potem samo vprašanje in hkrati odgovor, ki ne dvomi zakaj je festival že sedemnajsti povrsti. Četrti dan sva potem zgodaj krenila proti domovini in se še za par uric ustavila v votlini nad dolino Landro blizu Dobbiacota. Ko se je že dan počasi nagibal h mraku in mi je potem uspelo še prosto zlezti na rob votline je v kriku mojega glasu bilo zaznati veselje sanjskega vikenda, ki mi ne bo nikoli ušel iz spomina. Zagotovo!

 


Votlina
v Val di Landru
Preplezane smeri: 1. dan: Madame Tape Dur (II/4, 120m) 2. dan: Davidoff (II/4+/5, 200m) z vmesno var. sistem svec (II/6, 20m) 3. dan: Ceillac:Prends moi sec! (II/M7+, 20m) Sodomice (II/M6+/M7, 20m) No 5 (II/M6+/M7, 20m) No 6 (M8, 20m) Dejan preplezal vse prosto NP, Jure pa Sodomice in No 5 z RP. 4. dan. Val di Landro – La Via e Bella (M11) – Dejan prosto.

Zahvala gre predvsem Komisiji za alpinizem pri PZS za kritje stroškov prevoza in bivanja v L’Argentieru in seveda Aljažu Anderletu (Mammut,Petzl- Charlet), ki je bil na eventu kot član Petzl teama in nama je pomagal z obilico koristnih informacij.

Srečanja v francoskem Fournelu, ki je trajalo od 10. do 13. januarja 2008 sta se udeležila: Jure Juhasz (AO Novo mesto) in Dejan Koren (DUMO, AO Vipava).

 

Mix isch Fix (M10+)

V pon. 29. decembra se je Dejan Koren (Dumo, AO Vipava) skupaj z Majo Vogrinec zadrževal v luštni luknji nad dolino Landro, tam je v drugem poizkusu uspel preplezati svojo najtežjo kombinirano smer Mix isch Fix (M10+, 25m). Votlina v Landru je letos mnogo bolj obdarjena z ledom kot lani, še sporoča.

 

Psihoanaliza

Danes sta Dejan Koren (Dumo) in Aleš Bajc (oba AO-Vipava) splezala linijo – Psihoanaliza (II/6, 135m) pod Bavhom. Slap je za ta letni čas solidno narejen. Terja pa od plezalca nekaj spretnosti po tankem ledu v zg. delu in delikaten prehod malo nad polovico. Za idealko bo treba še malo počakati. No, za pokušino, kot prvi slap za to sezono ga je bilo ravno dovolj.

 

Compagni di merenda v Tofani di Rozes

V nedeljo, 2. septembra, sta Dejan Koren (DUMO, AO Vipava) in Klemen Premrl (Black Diamond, Mountain HardWare) preplezala v Tofani di Rozes smer Compagni di merenda (7b, 350 m).

V hladnem dnevu, a idilični steni Tofane kjer je Massimo Da Pozzo potegnil res krasno linijo v zares dobri skali, sta očitno prav uživala.

Dejan v akciji


Tofana di rozes

 

Raz mojstranških veveric

V sredo, 15. avgusta, sta Dejan Koren (AO – Vipava, Dumo) in Jure Juhasz (AO – Novo mesto) plezala v Steni. Splezala sta smer Raz mojstranških veveric (VIII+, 280m, 5h, cela stena 900m) v Sfingi, do pod Sfinge sta splezala po Prusik- Szalayevi smeri.

Dejan Koren je po preplezani smeri izjavil: “Raz je ena mojih najlepših smeri kar sem jih plezal. Za piko na i te očara prav na koncu vzpona še fenomenalen izstop na Plemenice. Smer sem splezal prosto, 6. raztežaj v drugem poizkusu, vse ostalo pa prosto na pogled. Zares me je Sfinga in sama smer očarala.

 

Jeglič – Karo, Nad Šitom glava

Malce pred nevihto sta preko smeri hitela Jure Juhasz (AO Novo mesto) in Dejan Koren (AO Vipava). Za kar lepo smer z mestoma slabo skalo sta potrebovala slabi dve uri. V hitenju pred nevihto sta fotoaparata pustila v avtu, žal.

Dejan je prejšnji teden uspel še v športno plezalni smeri “Oh, Nataša” (7c/c+) v plezališču Dolge njive.

 

Pitabula

Dejan Koren je v teh dneh uspel v športni smeri Pitabula (8a) ter Fikus (7c+) v Vipavski Beli. Čestitamo.