Tien Shan 2005

PEAK TROGLAV — BELA OPOJNOST (prv. TD, 80°, 60/70°, V,700m, 5h, Jure Juhasz in Dejan Koren)

PEAK TROGLAV - BELA OPOJNOST
PEAK TROGLAV – BELA OPOJNOST

Po Hanu mi je ostalo še štiri dni. Že preden sem se odpravil pod Khan Tengri sem rekel, da bom samo enkrat poizkusil na tem hribu.In tega sem se kasneje tudi držal, še bolj ko sem moral slabih dvesto višincev pod vrhom obračati v čisti jasnini sredi dneva .Takrat sem samo obrnil nisem čutil tiste bolečine, prizadetosti, ne vem zakaj? Mogoče sem prelahko prišel do tja kamor sem? Začuda se je k sebi spravil po enotedenskem »tekanju do sekreta« tudi Jurc (op.p. Jure Juhasz – odličen alpinist iz Novega Mesta). In po nekaj minutnem perpričevanju mi je le pritrdil, da gre tudi on jutri z menoj pod steno Troglava.

In res ob treh zjutraj nama že škriplje pod derezami obrobni led ledenika Ingelček. Takrat nisem še vedel, da bova danes deležna najlepšega dne na odpravi in enega najlepših v življenju nasploh. Kajti vse, prav vse je teklo kot mora, led je bil odličen, vreme še bolj, krasni pogledi so pa samo še prilivali bencina na ogenj. Načrt za približen potek smeri sva določila pod steno. Jaz sem se nagibal bolj k osrednjemu delu stene, kjer bi smer postregla tudi s skalami, Jure pa ni hotel za mojo varijanto niti slišati. Potem sva naredila kompromis in se odločila za ledno-snežno smer s čim manj opreme in za solistični slog.

In res začel se je ples po belem prtu kot nekateri radi rečejo. Oba sva bila dobro aklimatizarana in če bi lahko ta občutek, to svobodo, to lahkotnost bivanja v vertikali s kom primirjal bi se moral močno potruditi, da bi ji našel sorodno dušo, če ji sploh bi.?! Led je bil odličen, metri stene so kar kopneli pod nama. Le sonček je malce ponagajal ko je odtalil zmrznjene kamne nad nama, ki so se odpravili navzdol ko se je spremenilo agregatno stanje nihovega veziva s steno. Smer poteka po logični liniji do vrha stene. Le na vrhu nama je malce preglavic delal izstop na ovenkovečen greben s snežnimi vehtami. Naposled sva tudi ta problem varno spravila pod streho. Tu sva se tudi prvič navezala. In po petih urah je bilo sedemsto metrov stene za nama. Zaslužen greben nama ni dal takega komforta kot sva sprva pričakovala.

Sestop pa je že druga zgodba, ki ne sodi v domeno »big day«, bilo je eno samo blodenje med razpokami, k sreči s »cvernom« povezana, neštetih zamolklih zvokov plazovitega pobočja in nekajkrat »ogledovanje razpok iz nič kaj ljube perspektive«. A to sodi zraven alpinizma. Malce zmučena pritavava pod steno do najine ropotije in si seževa še enkrat v roke.

Ne le da je za mano prva prvenstvena smer v visokih hribih. Spoznanje. Nova odkritja. Predvsem pa novi prijatelej, ki, tako on pravi sem ga spet popeljal na stare odlične tire. Spoznal sem koliko lahko doživiš v nekaj uricah in koliko dni v zameno bi kdaj potem dal še za eno samo tako doživetje? Nešteto!

Khan Tengri 6995m
Khan Tengri 6995m
Pobeda peak (7439 m)
Pobeda peak (7439 m)

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO – Vipava)