Chamonix

Kdo pravi, da ni razmer? Mogoče ne tu, mogoče ne tam, ampak nekje se jih bo že našlo. S tako mislijo sva se s Tinetom odpravila plezat v gore nad Chamom. Še isti dan potem pristaneva na bivaku Leschaux nad istoimenskim ledenikom. Drugi dan se potem odpraviva plezat klasiko, smer Omego, ki je locirana v Petites Jorasses.

Tine je prvič tu in ves čas ostaja brez sape, ko se ne more nagledati teh lepot, ki jih ponujajo okoliške stene in vršaci. Tu je pa res pravi raj, vedno znova ponavlja.

V smeri imava opravka s ledom oziroma snegom, ki skoraj nikoli ne prime oz ne nudi dovolj opore za cepine, da bi vzdržali mojo težo pri napredovanju. Zato moram večino težjih mest očistiti bele “navlake” da lahko potem mirno potoolam čez delikatno mesto. Zaradi tega plezam tudi počasi in ko priplezava do najtežjega mesta smeri,

Tine izda, da je to zanj prevelik zalogaj. Če ne bi bila s Tinetom tako dobra prijatelja in bi bil Tine le eden od mojih soplezalcev, ki smo pač šli skupaj plezat, bi v danem trenutku verjetno ravnal takole: potem ko splezam še ta famozni “najtežji” cug in ko vidim, da ni več težav do vrha, bi tudi, če bi bilo potrebno s švicarjem zvlekel kolega do vrha smeri … ampak, ker je na drugem koncu vrvi bil dvajset letni pravi prijatelj, mi tak zaključek še na misel ni prišel in sem nato na vrhu cuga zabil klin in se spustil do prijatelja, da sva skupaj sestopila. Le kaj ti pomeni več? Bi lahko zamenjal vrh oz še tistih nekaj metrov do roba stene s tem, da bi iskal samo gol rezultat, te krute ocene ne ozirajoč se na orošene oči prijatelja, ki mu je bil najin današnji cilj pretežak. Saj smo vsi le ljudje … prišla sva sem plezat in s tem sva potem nadaljevala tu v okolici laboratorija, kot nekateri imenujejo to francosko zibelko alpinizma. Za dan počitka si potem vzameva smučanje pod Grand Montejem, bilo je pravi biser; malo ljudi na beli podlagi, sonček je pa celotni zadevi dodal prav kičast pečat.

Ker v tem času v Chamonixu gondole ne delujejo in sva midva prelena, da bi hodila do pod sten pet ali več ur, brskava odličen vodniček mix in lednih smeri v okolici. No pa tudi to je dejstvo, da sva se malo pozanimala o razmerah okrog in nihče ni hvalil suhih sten z nepredelanim snegom. Na lasne oči sva tudi videla kako je helikopter pobiral iz sten plezalce, dve navezi iz Velikih Jorasov (MacIntyre in Croz Spur) … ne vem ali so bile krive razmere ali lažernost. Ali je to sploh dobro, za sam alpinizem, da je vse postalo tako komot?

No kakor koli, najina raziskovalna žilica naju je pripeljala v noro lepo dolino Vallon de Sales. Jebemti, kolikokrat sem si že rekel, da ne bom ponavljal lokacij, da bom vsakič šel drugam, da bom raziskoval in odkrival … no spet se je izplačalo in sledila sta dva nora izjemna dneva v objemu miru in ledu nad majhno vasico Salvagny. O kako je bilo spet lepo plezati strm led, se sukati okrog zaves, gob in vseh teh lednih tvorb, ki jih naredi mati narava … to je to, to je moj svet, spet so se Nomici vihteli okrog ušes, spet so ledni kristali ohlajali razgreto vročično čelo, spet so bili trenutki, ko sem med nogami gledal na pol zavite ledne vijake, ki niso hoteli iti globlje v tanek led in upal, da bo ta tanka ledna šipa zdržala mojo težo, da bom malo višje cepin znova zasadil v led solidne kvalitete. Dve lepi ledni in kombinirani liniji sva splezala, bilo je izjemno.

Po vsem tem, kar sva s Tinetom doživela v tednu dni plezanja v Franciji ni čudno, da sva potem celo pot domov jokala zakaj nazaj, zakaj nazaj?

  • Petites Jorasses, Omega, IV, M7+, 600m (700m), 8h – 12.12.2013
  • Vallon de Sales, Faucilles du Chantet, San Valentino, WI6, M7+, 250m, 5h – 15.12.2013
  • Vallon de Sales, Faucilles du Chantet, Tutti tre, WI5+, 350m, 5h – 16.12.2013

Dejan Koren – DeKo (MONTURA, Singing Rock)