Za letošnje leto nisem imel prav velikih načrtov se odpravljati na kako odpravo, ker sem se z leti naučil, da je potrebno gledati in graditi pri sebi to, kar najraje počnemo sami ali z ljudmi, ki so nam najbližje in se z njimi najbolj najdemo. Takoj, ko sem postavil cepine za nekaj časa v kot (čeprav to zvrst alpinizma najbolj obožujem) sva začela s Stanko prste privajat na skalo in v lepem vremenu zahaj v plezališča v slabem pa na najino malo umetno stenco , ki sva si jo s takim veseljem postavila v najini kleti.

Prepričan sem, da je tudi za malo bolj resen alpinizem oz. plezanje potrebno delati ali trenirati načrtno in sistematično zato si za vsako leto posebej napravim plane, kje in predvsem kaj bi rad plezal. Za najino leto sva si takrat za jesensko destinacijo izbrala plezališča južne Francije in severne Španije. V začetku oktobra, ko sva se plejala proti rajskim destinacijam za plezalce sva se najprej ustavila v zelo lepem in raznolikem plezalnem območju Finale Ligure. Samo plezališče je res vredno obiska, ker premore obilo odličnih sektorjev vseh težavnosti, sektorji so obrnjeni na vse strani neba, tako, da omogoča plezanje tako v vročih kot hladnejših dneh. Mogoče še ta pripomba, do Finale Ligure je približno od pet do šest ur vožnje in je destinacija primerna že za kakšen podaljšan vikend, da se vedno ne gužvamo v destinacijah kot so Paklenica in Arco. Pot sva potem nadeljeval mimo krasnega Verdona in se za nekaj dni ustavila v Orpierreiji, ki je manjše plezališče (okrog 300 smeri) in se je nama zelo prikupilo po strukturi sten in samih smeri, kjer je moč najti od dobrih pozitivnih grifov do zasiganih in previsnih smeri. Samo plezališče postreže tudi z kar nekaj dolgimi športnoplezalnimi smermi. Plezališče je bolj lokalnega značaj in za tiste, ki ne marajo prevelike gneče pod stenami je res vredno obiska. Pot naju je potem vodila še v par plezališč južne Francije, kje sva uživala v zares prečudovitih pogledih podeželjske Provanse. Nakar sva zapustila deželo dobrega vina in malo zatrtih lokalnih plezalcev in se za nekaj časa preselila v deželo prijaznih ljudi in najboljših plezaličš, kar sva jih do sedaj videla na lastne oči. Španija je nedvomno raj za plezalce, ker ima res ogromno doobrih plezališč in še ogroomno potencijala za nove smeri. Najprej sva se za kar nekaj dni nastanila v pravlični Siurani, ki kotira med top plezališča same Španije, tako po odličnih smereh kot po težavnosti le teh, tu srečamo precej smeri od 9a do 9b, glavni krivci so seveda znani (D. Andrada, C. Sharma, …) Tudi to plezališče ima ogromno sektorjev, ki so tudi obrnjeni na vse strani neba tako, da je izbira spet velika. Smeri so raznolike, vendar prevladujejo pokončne in previsne s poličkami, kjer je velikost le teh pogojena z oceno smeri. Za moj okus te smeri niso ravno top, ker imam raje previsne zasigane smeri. Zato se je nama zdela nasledna destinacija Rodellar zadetek na sedmici. Pa koliko dobrih smeri na kupu, ko že misliš, da je današnji sektor nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi, že naslednji dan odkriješ boljšega kot včeraj. Za znoret. Kar smeji se ti, ko plezaš kaj takega. Pa spet in spet. Potem naju je zaneslo še v čarobne stolpe Riglosov, kjer je spet drug planet. Sami stolpi so sestavljeni iz konglomerata in spet se ti vse smeji, ko svoje telo prekladaš iz enega kamna, ki moli iz stene na drugega višje in tako vse do vrha. Res, svet za doživet! Iz Riglosov naju je potem po mesecu dni vreme pregnalo proti domu.

Sama plezališča Španije so res fenomenalna in za vsakega plezalca zares vredna obiska. Primerna so tako-rekoč za plezanje skozi celo leto, prav ta prednost le teh pa je, da je največja sezona od jeseni preko zime na pomlat. Potem nam je takoj jasno zakaj iz Španije izhaja toiko dobrih plezalk in plezalcev. Kar tudi ni čudna zakaj imajo toliko plezaličš in odličnih smeri, potencijala za nove je pa še na pretek, če pa k temu dodamo prijazne in vedre lokane plezalce, ni čudmo, da že obračam strani na koledarju in iščem naslednji prosti termin za obisk teh rajskih destinacij, ki so nam ljubiteljem skale tako zelo pri srcu.

Dejan Koren – DeKo (Singing Rock, DUMO)