Od Brna do I´Argentiere la Bessee

Že v španskih plezališčih se mi je začelo pomalo kolcati po cepinih, ledu in treningu. Od Španije naprej so potem moje roke namesto beline magnezija bile deležne rokavic za drytooling. Veliko obiskov Santa Katarine (jame z drytooling smermi) in domače stence je botrovalo konec čakanja in dvig forme. Nakar naposled le pride drugi vikend v decembru in odlično organizirana tekma v Brnu. Slovenijo smo zastopali trije tekmovalci in ena tekmovalka. Bilo je res super vzdušje, dobro smo se naplezali, ravno prav tekmovalno vzdušje in večerni finale je bil samo pika na i odlično pripravljenega Češkega spektakla.

Potem so sledili »delovni« prazniki s cepini v rokah. Nakar se je začel odvijati že tradicijonalni Kandersteg Ice Climbing Festival 2012, ki je letos postregel z dvema predavanji, na eni strani, realni in preprosti Ueli Steck na drugi malce poameriški Will Gadd in Tim Emmett. Nam tekmovalcem, ki nam bolj ležijo težavnostne dirke ni bil letos ravno naklonjen. Saj so se za kvalifikacijsko smer prieditelji zaradi »slabih razmer« odločili za hitrostno preizkušnjo. Ta vikend ni šlo nič po načrtih, ne tekma, ne razmere, ne vreme, ne moje počutje …

Čez štiri dni se splet vozimo na zahod, tokrat proti l’Argentiere la Besséeu. Na tem festivalu sva z Jurcem bila štiri leta nazaj in ko sva takrat odhajala sva se zaobljubila, da zagotovo še prideva. In res, sicer druga zasedba, se pozno popoldan pripelje pred dvorano, ki gosti enega največjih lednih druženj v Evropi in svetu. Tu je treba poudarit, kaj vse premorejo blagovne znamke kot so Petzl in njim podobni, predvsem pa delovni organizatorji, da pripravijo vse to in še mnogo več, kar doživiš na temu srečanju. Res vrhunska izvedba, odličen ambient, ki nudi plezanje tudi v zimah kakršna je letošnja, dobra tekma in odličen spektakel za gledalce z freestyle smučarji in tekmovalci v ledni oz dry finalni smeri. Drugi dan smo se vsi štirje namenili še v dolino Freissinieres, da pobližje spoznamo ledne razmere to sezono. Nekaj malega ledu le najdemo, s Silvom po vsej verjetnosti dodava eno novo varianto klasike Paulo folie in potem jo hitro uberemo proti severu v Kandersteg, natančneje pod super ultra klasiko Crack Baby, ki se pne čez severno steno Breitwangflue. Plezanje je res pravo, tako, kot ga lahko dobiš v pravih dolgih lednih šesticah, če pa poleg dodamo še dostop iz doline (tovorna žičnica zadnja leta ne vozi več) nastane dnevna turca kot toka. Po preplezani tej zares lepi ledni skulpturi pa sledi, v nekako takem vrstem redu: zataknjena vrv na zadnjem abalaku, noč, vleka vrvi, da sem imel občutek, da se bo prej cel slap zvrnil na nas, kot bo šestica na koncu vrvi preskočila skozi prusik, smučanje v dolino, pavza, dostop nazaj 1000 metrov pod steno, ugotovitev, da se je počena 30 metrov velika sveča v Crack Baby podrla, rešena vrv, pozabljena oprema za splezati nekaj lepega, premalo ledu, premalo pirhov brez frienda in jebic, uživaško smučanje nazaj v dolino, avtovlak in krepko čez ničlo v Italiji. Super smo se imeli in nasmejali se mnogo več, kot samo za štiri, kolilor nas je bilo tam.

V takem vrstnem redu:

  • Brno; finale, končno 5. mesto (Tjaša Kosič, Silvo Blaško, Tine Vidmar in Dejan Koren) 10.12.2011
  • Kandersteg; končno 22. mesto (Silvo Blaško, Boštjan Mikuž in Dejan Koren) 07.01.2012
  • Freissinieres; Paulo and Slo Team, WI5+, III, 120m (Silvo Blaško in Dejan Koren) 15.01.2012
  • Festival Fournel; finale, končno 4. mesto (Dejan Koren) 14.01.2012
  • Kandersteg, Breitwangflue, Crack Baby, IV, WI6, 340m (Jernej Arčon, Boštjan Mikuž in Dejan Koren) 16.01.2012

Dejan Koren – DeKo (DUMO, Singing Rock)