Veliko je včasih začetkov in mnogo dejanj, za katere bi radi, da se čimprej odvijejo in končajo. A ko smo sami v procesu le teh bi spet radi, da trajajo neskončno. Kot ta Epska Mavrica, ki se je za čas ponosno bohotila nad Cimo Grande della Scala nad dolino Rio Freddo minulo soboto.

Precej časa nazaj, nekje v začetku poletja smo se napotili v dolino Mrzlih Vod z namenom, da bi začeli novo smer v severni steni Velike Lojtrice. Takrat sem začel, opremil nekaj raztežajev in dojel, da bo stvar vzela kar nekaj časa. Potem je oprema bogljeno čakala pod steno dva meseca in pol. Vmes je bilo vsega na pretek, le časa, ki bi ga namenil temu dejanju ne. Veliko časa mi je vzel tečaj za gorskega vodnika, služba, še sto drugih stvari, ki jih je potrebno narediti, da lahko finančno zvozimo skozi mesec, plezanje, kondicija, priprave na odpravo, ki se nezadržno bliža …

No, pa je le prišel dan in fant, ki je bil z menoj pripravljen iti odkrivat še ne obljudene dele stene. V petek sva smer še dokončala opremljat in nato v soboto zlezla tako, kot se spodobi. Bila je prava akcija, taka, ki jo ni bilo že nekaj časa. V večini smeri je skala taka, da se ti kar smeji. Razdalje med svedri morda nekje malo večje, a je možnost premičnih varoval skoraj povsod mogoča.

Morda še nekaj zgodovine o sami severni steni Velike Lojtrice. Preko cele stene gre naravna poklina, tako imenovana poč, ki sta jo kot prva zmogla Ernesto Lomasti in Roberto Mazzillis že leta 1978. Prvo zimsko ponovitev pa je bila deležna leta 2009, ko sta jo, kdo drugi, kot lokalni matador Luca Vuerich in Massimo Laurencig splezala v dveh dneh.

Nova smer se lahko brez sklonjene glave postavi ob bok sloviti poči, tako po težavah, kot po lepih linijah, ki potekajo in vijugajo med in čez strehe vse do roba stene. Morda še to za ponavljalce, v prvih štirih raztežajih se vam zagotovo nahrbtnik ne bo zatikal ob skalne robe, saj si na vrhu najtežjega raztežaja vsaj pet metrov oddaljen navzven od začetka stene.

Na čase, ko nisem in nisem mogel uskladiti termina, da bi šel in zadevo zaključil sem po malo že obupaval in prelagal na naslednje poletje, saj v tem času spodnji težji del stene ni deležen več sončnih žarkov in te ponovno spomni zakaj in od kje dolini tako ime.? Se je le od nekod prikardel čas in prosta dva dneva, a še veliko je bilo potrebno uskladiti. Kdo me bo varoval in kako neki bi roba, ki jo za plezanje ne bomo potrebovali prišla na izhodišče. Varovalca sem našel v Julijanu – Juice iz našega AO ki mi je priskočil na pomoč. Verjetno se fantu ni niti sanjalo kakašna bo njegova prva smer v hribih. Dečko dobro frika in prav to ga je držalo pri močeh, ter dobro naštelana njegova glava, da mi je suvereno sledil in da sva še brez čelnih svetilk sestoplila v Bele Vode. Drugi problem pa sem (kot vedno) naložil iskrenemu prijatelju Silvotu, ki je napravil vse za odlično logistiko in par dobrih fotk. Hvala vama prijatelja za ves vaš trud in potrplenje.

• Epska Mavrica, Cima Grande della Scala, Rio Freddo 7c+, (7a obl), 650m, – prv. Dejan Koren – DeKo in Julijan Ferjančič – Juice (31.08.2013 – 11h)

Dejan Koren – DeKo (MONTURA, Singing Rock)