Dejan Koren (Dumo, AO Vipava) se je pred kratkim vrnil iz Yosemitov in tukaj je njegov pogled na tamkajšnjo sceno ter dosežke, ki jih je opravil z različnimi soplezalci.

Nekje je treba začeti, oziroma bolje rečeno nadeljevati. Začasna destinacija o eni najlepših dolini na svetu je v moji glavi tlela že dolgo. In lansko leto je bilo vse nared že mesec pred odpravo. Z Jurcem (op.p. Juretom Juhaszom, AO Novo mesto) sva imela vse spedenano od letalskih kart naprej … Le še plezanje, je bilo na sporedu ves najin prosti čas do odhoda v prvih dneh septembra.

A tisto avgustovsko soboto sem imel hudičevo čuden občutek, ko sem hodil pod steno Šit. Namenila sva se v smer Vroči živci. Smer že s prvim raztežajem pove veliko o imenu smeri. In pomoje se to stopnjuje do prehoda čez veliko streho. In ko so metri stene počasi kopneli pod nama in se je velika streha že bližala, se je v tegu vrvi končalo nahitro vse, čisto vse! By by Yosemiti so bile misli in besede, ko sem na Juretovem hrbtu počasi zapuščal melišča v Tamarju in pristal na operacjiski mizi v bolnišnici na Jesenicah: Ta padec me je prikoval na bergle dobre tri mesece in kirurg mi je dejal, da bom čez naslednje štiri že lahko počasi začel s plezanjem, a za Božiča sem že zatikal cepine pod Ljubeljem.

Že vnaprej sem vedel, da Juretova zadržanost zaradi dela in posledično neudeležba na odpravo mi bo manjkala. A stvar sta nekako zacelila klubska kolega Matija Nabergoj in Tien Premrl. In tako se je trojica na 11. septembra dan že peljala čez Atlantik sanjam naproti.

El Capitan sem do sedaj gledal le s fotografij in še z večim vznemirjenjem sem tisto septembersko jutro čakal jutrinji svit v dolini pod Capom. Nekaj malega sten sem že videl, a ko sonce počasi oblizne vrh El Capa se ti malce zatresejo kolena. Stena je naravnost fascinantna. Tu čez pridemo, pa četudi zaradi tega ne splezamo nič drugega, so bile moje prve misli! V veliko pomoč vsem, nam je bil Marko (Šturm), ki je tu v dolini že pravi lokalec, že petič je tu. Študentsko sezonsko delo ga je tu tako pritegnilo, da vedno znova zahaja tod, predvsem pa plezanje in noro dobre yosemitske smeri, poči, granit,…

Skratka končno smo si nataknili plezalnike in s tejpom povili (sprva malo čudno) roke in okusili na lastni koži kaj je to gvozdenje in da ni kaj dosti podobno našemu plezanju in oh in sploh vse je bilo prvi teden v toplem yosemitskem granitu …

A precej mireneje bi zaspal, če bi vsaj eno smerco v Capu počasi že imeli za seboj, sem zvečer rekel naglas v šotoru. Vsi smo bili istih misli in čez dva dni že »prasico« polno vode in treh puhovk vlečem kot nor čez strme plošče, ki se po dobrih tristotih metrih prvič pošteno zalomijo in tam sredi stene so udobne police – Mammoth Terraces. Naslednji dan še v trdi temi plezam prvi rastežaj smeri Free Blasta, ki se konča na Mammoth Terraces. . Potem z Matijo kolneva kot nora ko že dober čas visiva v visečem »štantu« predzadnji rastežaj pod tretjino stene. Tine nato le izpleza zloglasni kamin. A ne ravno Hubertova hitrost in boleča Tinetova rama nas je pognala namesto kvišku navzgor le po fiksiranih vrveh v vznožje stene. Tam sva se čez dva dni znašla z Matijo in še z večjo motivacijo požimarila do začetka in hkrati konca našega dela izpred dveh dni. Nabaševa nahrbtnik z štirimi litri vode in dvema puhovkoma na Mammoth Terrace, odvečna krama v velikem loku leti čez steno in začneva zares …, skoraj pohodim plezalca, ki bivakira in se še v trdi temi zapodim v strmo poč smeri The Shild, tehničarim kolikor se da, samo da sva čim prej čez si mislim ves dan ko stena počasi kopni pod nama. A ta dan, vsaj kar se dneva tiče, mi počasi postaja jasno, da vrha ne bova videla, zato se počasi pripraviva na bivak Malo naju zebe, a to mi da samo še večji zalet, ko si rečem zjutraj, še v dnevu bova navrhu! In bi tudi bila, če ne bi nabasala na dva »ameriška polža«, ki sta že šest dni v Nosu in izgleda, da bomo skupja »praznovali« še njun sedmi dan. A počasi se tudi zadnji 31. rastežaj pokaže in se »malce« jezen vpnem v zadnji štant na vrhu Capa poleg američana. Potem še Matija pritelovadi zamano in o krasno markiranem setopu v sicer jasni noči ne duha ne sluha. Matr kaj spet bo zeblo, brundava eden drrugemu. Pa misliva, da že prihaja odrešenje, ko naju pokličeta Nizozemeca, ki sta lezla za naju in fant pozna sestop, ker je pred tremi leti tu že plezal. A izkaže se, da ga je prav ta košček spomina zapustil in kar naenkrat smo tam kjer pred dvema urama. Potem blodiva in blodiva in naletiva celo na gurtno okrog drevesa in … no ob osmih se prireživa v Camp 4, kjer zbudiva Tineta, ki se je izkazal z lepo dobrodošlico, napravil nam je odličen puding in svet je iz minute v minuto bil lepši, čeprav sva bila zjebana kot že dolgo ne!

Potem še plezanje in plezanje in na momente se mi že malce dozdeva, da malce štekam sceno s tem gvozdenjem, ko me postavi na realna tla kakšen zanimiv chimney ali pa »krasen« offwidth. No še veliko se bo treba naučiti, da bo šibalo, vsaj pol tako kot pri nas.

In ko smo po dobrih štirih tednih zapustili dolino, ki je v nas pustila neizbrisen pečat smo z zadnjim pogledom obšinili Half Dome, kjer smo še tri dni nazaj pelzali, pa krasne smeri Middle Cathedrala, pa eno najlepših mojih smeri, kar sem jih plezal do sedaj Serenity Crack v povezavi z Sons of Yesterday. In seveda cesta, ki pelje po vrhu Rostruma in nudi najlepši pogled nad dolino samo, z El Capom na portalu, kjer sem se dvakrat »zrinil« čez. Čeprav, po moje, si smer East Buttress ne zasluži, da je tako »skromna« smer v Takšni steni kot je stena El Capitana.

No, climbing trip smo potem nadeljevali proti jugu v zares posebno lepe Joshua Tree in krasne Red rockse …

Mislim, da se je plezanje v Yosemitih in okrog vsakemu posebej na različen način zasidralo pod kožo. Predvsem pa, da smo odkrili še en način, zelo zanimiv način plezanja, ki nam je dal novo možnost, da se mu še bolj približamo in zakorakamo tudi po tej poti, ki je tako kot vsak, na začetku strma, a ko se je navadimo, uživaška takšna kot plezanje samo. Izkoristimo vsak trenutek, ki nam je dan, kajti jutri bo mogoče že prepozno, ker bo ob vnovičnem svitu mogoče že kaj drugega na obzorju.

Precej časa smo v Yosemitih preživeli tudi skupaj z Jernejem Arčonom in Rokom Stubljem, ki prihajata iz novogoriškega AO. Njihovo big walls in Mescalito in še all-around climbing tripa po Ameriki si lahko preberete na straneh njihovega odseka.

Skupno smo opravili okroh 20 alpinističnih vzponov, od tega dve smeri v El Capitanu (Triple Direct VI 5.8 C2, efekt. 34h z enim bivakom v steni, Matija Nabergoj in Dejan Koren) in East Buttress 5.10b, 6h, Jernej Arčin in Dejan Koren)

Dejan Koren (DUMO, AO Vipava)