Patagonija 2009

Preveč dogodkov se mi je zgodilo zadnje dni, da bi bilo moč povedati v parih stavkih. Preveč sanj je bilo hkrati izživetih, da bi bilo lahko zaspati, duša preide v ravnino brez konca, ki nočeš, da se kdaj zaključi. A ko po vsakem dežju pride sonce je tudi obratno in tako pač je. In pošteno je tako!

Še ne dobro se ne zavedamo, da smo prišli semkaj v ta raj, res ne najdem bolj primerne besede za človeka, ki rad pleza, pleza, uživa v zares lepi naravi, mirnosti, ki jo kdaj mogoče preglasijo množice trekerjev, ki trumoma hitijo, da na lastne oči vzrejo ta kraj. Že pakiramo opremo, ki bo del nas, del naših sanj, ki bodo hitele proti robu stene, proti vrhu, proti vrhu najvišje patagonske gore. Od lokalcev smo izvedeli, da je Colin Haley presoliral smer Suprecanalleta v štirinajstih urah. Izvrstno! To nam je dalo krila. Zares! Takoj je Cerro Torre padel v plan B in na površje je prišel Fitz Roy, njegova jugozahodna stena, kjer poteka tudi nora linija Supercanalleta. Priznam, nisem se ravno prej dobro pripravil kaj bi točno rad plezal na moji prihajajoči odpravi. Brez velikih ciljev sem šel poleg, skromnost, le plezati sem si želel. In ko nas je kombi odložil pred visitor centom, da nam “čuvaji parka” povejo pravila in vedenje v parku, smo obnemeli, pred nami se je v daljavi dvigala mogočna stena in ošiljeni vrh Fitz Roya. Nebeški pogled … le nemo sem opazoval in si nisem upal niti v sanjah slutiti, da bom že čez dva dni stal na njenem temenu. NORO! NORO, SLIŠITE?? RAZBERETE?? Kje so meje naših želeja? Nikjer? Ja prav je tako, le preveč jih ne smemo imeti, da se ne zadušimo pod težo le njih. Hotenje naredi iz človeka vola, ki hiti sanjam naproti. Sanjam za katere živi, on sam, so del njega, te sanje ljudi bogatijo, jim dajejo vizijo za bodočnost, morajo biti pri vsakomur, ker enostavno brez njih ne morem živeti. Ne znam si predstavljati, da bi živel brez ciljev, brez vizije za prihodnost, brez tega kar me bogati, osrečuje, mi daje “zrak”, da živim. Mislim, da bi bil podoben polni vreči slame, ki le nemo čaka, da jo porabijo, drugi! Ljudje dragi le enkrat živimo, vem, da ciljev drugih ne moremo zavračati, nekatere težje sprejmemo, a pustiti jim moramo odprete zapornice. Dobro se z dobrim vrača in obratno! To je bilo in bo! Zatorej je bilo pač usojeno, da se vsa stvar tako lepo začne.

Nebeška pokrajina od lune obsijana, je tiste noči pospremila pod steno Fitz Roya tri postave, ki so jo poizkusile preplezati. Prvih tisoč metrov je bilo slišati le udarce cepinov in derez, ki so v podobnih intervalih dobivala metre nad globino, ki je nastajala pod njimi. Nor koluar se je dvigal kvišku, morali smo hitro in varno prit čez, zato smo ta koluar splezali nenavezani. Z dnevom pa se je začelo, kot se za tako steno spodobi, prve rastežaje, kjer smo se začeli varovati sem prevzel jaz. Že na vstopu je stena pokazala, da ne bo šale. Precej kopen in s tankim ledom pokrit prvi cug (rastežaj) je postregel z kar delikatnim plezanjem in moram se zahvaliti samemu sebi, da sem toliko kilometrov že preplezal s cepini in drezami pred to smerjo ne ravno idealnih mest. Ni vsak za tako stvar, le redkim je dano, zato moramo to, grdo bi bilo rečeno izkoristiti, jaz pravim se zliti skupaj in preprosto dati od sebe največ kar lahko, da nam potem ne bo žal. Četudi kdaj ne dosežem cilja sem zadovoljen, ker sem se boril do konca, do zadnjega atoma rezerve moči. Jezen, žalosten pa sem tedaj ko odneham še preden pridem v fazo se boriti, da naredim, kar je v meni resnične moči.

Nekateri ljudje to težko sprejemajo, razumejo, zakaj plezati, se izpostavljati raznim nevarnostim, ki prežijo na kosca, ko gre na svojo žetev. Enostavno se z “njimi” niti več ne ukvarjam, škoda časa, si vsakič rečem, kaj je prav in kaj ne, pa bo vedno pokazal čas. Važno, da pri vsem uživamo, delamo s srcem stvari, ki nas bogatijo in dejstvo, preživeti, v stenah in v dolini. Predvsem ŽIVETI! No potem le počasi napredujemo in dozdeva se mi, da lahko v zares odličnem času stojimo na vrhu. No potem je preteklo še, kar nekaj časa preden smo visoko dvignili roke na vrhu vrhov patagonskih gora.
Nato pa sledi sestop, ki kar traja, spusti ob vrvi se vlečejo v neskončnost, potem si sledijo mraz, spusti, zataknjena vrv, noč, bivak, ….. in končno jutro, ki je prineslo sonce in še en čaroben dan, ki se je rodil in te gore in stene naredil še lepše kot v resnici so. Do kje segajo meje lepote, se vpraša človek, ko nemo stoje pred obličjem v oranžnem jutranjem svitu obarvanih gora, sten, ledenikov, …

Že misleč, da smo vse doživeli v zvezi z našo turo na Fitz Roy je sestop mimo jezer Lago de los Tres bil spet razred zase, same pozitivne superlative si zasluži ta pot, kjer v potrdilo mojih pravkar izrečenih besed hvale, trumoma hitijo črede trekerjev, ki hočejo na lastne oči uzreti ta raj. Ko sedaj to pišem je preteklo že par dni, slabo vreme je zakrpalo razbolele mišice in načeto kožo. Slabo vreme nas je prikovalo v dolino za kar nekaj dni, za koliko? Ne glede na vse skupaj, da malce zapravljamo čas, ko tu v brezdelju sedimo, smo naredili to, za kar smo prišli semkaj. In izpolnjene so sanje, ki so se rodile v meni dolgo, dolgo nazaj.

O novem začetku, o prelomnici, o novih dejanjih bodočnosti pa bo potrebno počakati, do kdaj? Verjetno do tedaj, ko se ne bom mogel upreti klicu stene. Ki je tam, ki nemo čaka in kljubuje, vsemu. Tako navidezno nema in hladna je. A le redkim je dano, da slišijo njen šepet, ki nas popelje kvišku in obogati naša srca, ki potem le redko sliši drug šepet, ki je prav tako božanski Le, da slednjega poznamo vsi, prvega pa nam je le redkim dano slišati in potem slišano tudi vdejaniti v resničnost.

Na odpravi v Patagoniji smo bili: Urban Ažman, Jurij Hladnik, Boris Lorenčič, Mitja Šorn, Rok Stubelj, Jernej Arčon in Dejan Koren

Čas odprave od 6.1. – 7.2.2009

Preplezane smeri naveze: Stubelj – Arčon – Koren:

  • Supercanalleta, Fitz Roy (3405 m), sneg/led do 80st.Wi 4, do M6, A2, 1700 m (dolžina 2400 m), s sestopom 22ur (Stubelj, Arčon, Koren)
  • Whillans-Cochrane, Poincenoat (3002 m), sneg/led do 60st., do M6, 700 m, s sestopom 10 ur (Arčon, Koren)

Dejan Koren – DeKo (DUMO, AO Vipava)