Mali Bogovi

Spet se zalotim sam sebe, da mi stvari uhajajo izpod nadzora, ko bi rad čim več stvari naredil hkrati … popolna norišnica pa postane takrat, ko se naredijo dobre razmere za plezanje ledu. In takrat postane prva in edina misel, kako stlačiti v svoj urnik, čim več preplezanih vertikalnih metrov  ledu oz mix terena … In vse druge stvari in opravila postanejo takrat pri meni nepomembna in odpadejo, kot zdrele hruške iz drevesa.

Ko se končno z začetkom koledarskega leta naredijo tudi dobre razmere v ledu brskam po literaturi, kam jo mahnit za vikend. Seveda z leti mi gre gužva in polžje premikanje navez na momente že malo na živce, le najdem kraj kjer bi lahko bili bolj ali manj sami. Zavrtim še dva telefona in skoraj iz prve roke izvem, da so razmere nad Belopeškimi jezeri, kar solidne. Naslednjo dopoldne že s Tadejem (op.p. Tadej Slokar) v miru in v idilični krajini splezava Demoklejev meč v severni steni Travnika. Ta ledna klasika naju popolnoma navduši. Tadeja zato, ker je bilo tako super, mene pa zato, ker se je nad Demoklejem videlo še veliko novih stvari za podelat …

Ja, že Luka (op.p. Luca Vuerich) je te stvari uzrl in gledal … a led, previsi in smeri so čakali leta, plaz pod Prasankom pa žal ne, ko je pretrgal bogato življenjsko pot trbiškega alpinista … Temu čakanju je bilo potrebno narediti konec, temu sem se tisto prvo januarsko soboto zarekel, da se bom vrnil in čez dober teden dni sva s Tinetom (op.p. Tine Andreašič) že opremila smer Čira Čara … Ob vsej lepoti, ki krasi to smer je edina napaka, da sem se smeri lotil opremljati s svedri. A saj veste, ko prvega zavrtaš, luksus in udobje priplava, kar samo od sebe, etiko pa pokloniš hudiču … Škoda, ampak je pa smer (skoraj) za vsakogar. Isti dan, ko splezava Čira Čara podaljšava še Demokleja do vrha stene. Nastane še Demoklejev srp in lepa klasika, ki bo ob zimah, kot je letošnja prav gotovo deležna velikega obiska.

P1080876 (Large)
Tine Andreašič v Čira Čara.

A že prvič se mi je slina v grlu ustavila, ko sem pogledal navzgor in v točni vpadnici Demokleja vidiš štiristo metrov višje  veliko svečo, ki visi iz roba stene in čaka svojega princa … Ta bo prava, ta bo tista, ki jo sanjaš dolga leta, ko so za teboj dolgi kilometri plezanja v ledu in kombiniranem svetu. Greh bi bil, celo kazen bi morala obstajati, da se bi nanjo spravil s svedri … Za tiste, ki imajo radi luksus ta smer zagotovo ni, je pa za vse tiste, ki vedo za kaj gre pri tej stvari, da je etika še vedno prisotna, da so stvari, ki so jih plezali že med vojnama možje zavidanja vredne, da ne odkrivamo Mi sedaj tople vode in da gre razvoj alpinizma naprej in smo mi pač samo del tega in prav nič več vredni, celo manj, kot možje, ki so stvari plezali že pred več, kot petdesetimi leti nazaj …

A vseeno je smer počakala name, mogoče tudi zato, ker se nekomu ni ljubilo hoditi in plezati do njenega začetka, mogoče … tudi zato? Smer je pravi biser nad dolino Klanških jezer, ima vse, kar imajo veliki. Zračnost, težave, skalo in led. To je to sem si govoril, ko sem smer opremljal. Hvala vam Tine, Elvis in Domen za potrpežljivost pri varovanju. In še večjo tebi prijatelj Tine (op.p. Vidmar), da si se spravil skupaj z menoj v ta raj … Bilo je tako, kot bi sexsal s smrtjo, bi v svojem slogu napisl Twight, jaz bi na tem mestu smrt zamenjal z Bogovi .

1 (Large)
Klima in glava na pravi frekvenci …
1_resize
V naj cugu ene mojih naj smeri …
2 (Large)
Lep prehod iz pet metrske strehice …

Bila je spet ena običajna sreda, ki je nama s Tinetom dala toliko veselja ob plezanju take odlične smeri, bilo je spet eno običajno leto bi se stavek lahko nadaljeval stavku …In jebemti, spet je prezgodaj odkorakal na oni svet še en kolega … Ja, Urban ni bilo nama usojeno splezati tiste nove smeri o kateri sva se vsaj trikrat pogovarjala skupaj, jebemti spet mi je žal, spet ta kruti kazalec drvi in nam odmerja naš čas bivanja tu … kdaj bom nehal prekladati na druge, kdaj na jutri in pojutrišnjem, kdaj zaboga …, le kdaj …

…Velika je bila gruča prijateljev, ki so me prišli čakat. Ni mi bilo več vseeno. Sredi Bande je name čakal stol in pred njim bobni. Nocoj je ena luštna noč, se je nato razlegla pod Pohorjem…

(op.p. odlomek iz odlične Urbanove knjige Na beli steni, str. 86. Urban Golob – Alpinist, inštruktor športnega plezanja, fotograf in alpinistični publicist je 1998 opravil prvo zimsko prečenje slovenskih Alp od Tolmina do Maribora in hkrati s tem zbral tudi veliko denarja, ki je šlo v dobrodelne namene za zdravljenje otrok z rakovim obolenjem).

In zate kolega Urban;  Mali Bogovi, čakajo nate v enem najlepšem kotičku na svetu, tam visoko, v severni steni Travnika nad Belopeškimi jezeri …

3_resize
Mali Bogovi
P_resize
Nad Demoklejevim mečom …

  • Severna stena Travnika, Plazje, Čira čara, M8+, WI5+, 150m (+250m), PRV: Tine Andreašič & DeKo (24.1.2015)
  • Severna stena Travnika, Plazje, Demoklejev srp, M4+, WI4, do 80°, 170m, (+250m), PRV: Tine Andreašič & DeKo (24.1.2015)
  • Severna stena Travnika, Plazje, Mali Bogovi, M10+, WI6, R, 170m, (+250m), PRV: DeKo & Tine Vidmar (4.3.2015)